Zdi se, kot da so nemške parlamentarne volitve najpomembnejše volitve v Evropi v zadnjih nekaj letih. Zdi se, kot da so nemške parlamentarne volitve pravzaprav evropske volitve, in zdi se, da Nemci v nedeljo ne bodo izvolili le svojih parlamentarnih zastopnikov, temveč evropskega voditelja. Takšno je med drugim sporočilo revije The Economist, ki se je tokrat suvereno, brez zadržkov in prikrivanj postavil na stran Angele Merkel. 'Ženska, ki jim bo vladala; nemški volivci bi morali izvoliti Angelo Merkel za kanclerko – za evropsko voditeljico', je naslov vodilnega prispevka v zadnji številki.

Kako je Nemčiji uspelo, ne samo, da se je v času krize ohranila nad gladino vode, ampak da več kot pol milijarde preživelim brodolomcem, ki za njo plujejo na 27 ladjah, narekuje tempo in smer plovbe? Za to obstajata dva razloga, meni vodja ameriških, nemških in svetovnih študij na FDV-ju Bogomil Ferfila. Prvi razlog je dejstvo, da je Nemčija tretja svetovna velesila. A verjetno še pomembnejši razlog je ključna vloga Nemčije v EU-ju. "Projekt reševanja evra in projekt reševanja EU-ja je na velikih plečih Nemčije, in to je verjetno razlog, zakaj so volitve v Nemčiji pomembne za ves svet in še posebej za države obrobja, med katerimi je tudi Slovenija," pravi Ferfila.

'Držimo se Mutti'
Čeprav The Economist priznava, da 'unsere Mutti' ali 'naša mamica', kot Nemci ljubkovalno ali pa sarkastično kličejo Angelo Merkel, svojim volivcem nikoli ni priznala; kolikšna je bila pravzaprav krivda Nemčije za krizo v evrskem območju; da so nemški davkoplačevalci reševati tudi nemške banke, in ne le grških in španskih; in da Nemčija ni izvedla vseh strukturnih reform - jo na koncu posedejo na piedestal, rekoč: "Ne podcenjujmo njenega dosežka, da Evropa še vedno drži skupaj." Ne pozabimo, da je EU leta 2012 prejel Nobelovo nagrado za mir "za svoja prizadevanja za spravo, demokracijo in človekove pravice v Evropi".

A medtem lahko v tej isti Evropi beremo novice o samozažigih upokojencev, ki z nizkimi pokojninami ne morejo (pre)živeti, o družinah, ki živijo na socialnem dnu, in o mladih izobraženih kadrih, ki pri svojih tridesetih letih brez službe in brez dela še vedno živijo v 'hotelu mama'.

The Economist misel o uspešnosti merklovizma podkrepi z dejstvom, da je Grčija še vedno v evrskem območju, "saj so njene dolgove poravnale severnoevropske države", da so Španija in druge države izvedle zahtevane reforme, "ki so se zdele tako težko uresničljive". Žebljico na glavico pa pribijejo s trditvijo, "da se ji je uspelo rešiti klovnov, kot je Silvio Berlusconi".

"Gospod Blair, mi še vedno delamo stvari"
Bogomil Ferfila meni, da so za nastali položaj v posameznih članicah EU-ja krive države same. "Če pogledamo stanje v teh obrobnih državah EU-ja, imajo vse eno skupno točko, in ta je, da so desetletja dobivale zastonj denar od EU-ja. Ko se je pipica zaprla, so države bankrotirale. Tu se jim pridruži še Slovenija, žal mi nismo desetletja dobivali denarja od EU-ja, a smo se potem izenačili z državami v tem, da smo si rekli: 'Aha, zdaj smo pa v EU-ju, zdaj bomo pa dobro živeli!' in smo se in mi in oni brezglavo zadolževali, da smo to dobro življenje vsaj nekaj let vlekli. Kar zahtevajo te države je: 'Naj nam dajo Nemci denar, pa naj bodo tiho in naj nas pustijo na miru!'

Verjetno, in Nemci to dobro vedo, če bi se še toliko milijard evrov zmetalo v te države, vključno s Slovenijo, bi se ta denar porabil tako, kot se je. Bolj ali manj bi se ta denar razfrčkal za pretirano osebno in javno uporabo … Nekje sem zasledil številko, ki je primerjala premoženje na državljana in je bila Nemčija daleč za Španijo, glede na to, koliko ima vsak osebnega premoženja. Manj razvite države maksimirajo osebno in javno porabo preko vseh meja, s tem se sredstva prelivajo iz produktivne v neproduktivno porabo. Rezultat je dobro, lagodno življenje, ki ga Sever in Nemčija nima, ima pa gospodarske rezultate in produktivnost."

In to kažejo tudi številke. Nemčija je bila leta 2011 drugi največji izvoznik na svetu in tretji največji uvoznik. Istega leta je imela rast BDP-ja + 0.3 odstotka, stopnja brezposelnosti pa je bila 7,1-odstotna (v Sloveniji 12-odstotna). Povprečna mesečna plača je znašala 3.311 evrov, po podatkih Sursa je bila takrat ta v Sloveniji 987,39 evra.

"Nemčija je bila leta 2000 na robu gospodarskega zloma, vsaj trendi so bili obrnjeni navzdol. A Nemčija se je takrat lotila zelo neprijetnih rezov za povečevanje konkurenčnosti, morate vedeti, da so imeli Nemci desetletja zamrznjene plače in da so nemški sindikati, kar je bistvena razlika od naših, soglasno potrdili nujnost reform nemškega gospodarstva, ker so vedeli, da če se bo potopilo nemško gospodarstvo, se bodo tudi sindikati in vsa družba," pravi Bogomil Ferfila, ki dodaja, "medtem ko smo v vseh evropskih državah na industrijo pozabili in smo rekli: pojdimo na hight tech, na storitve, je Nemčija ostala močna ravno na tem področju."

Kaj je skrivnost nemškega uspeha, ki je med drugim največji svetovni izvoznik, je pred leti zanimalo tudi takratnega britanskega premierja Tonyja Blaira. "Gospod Blair, mi še vedno delamo stvari," mu je odgovorila kanclerka.

Hrbtenica nemškega gospodarstva so majhna in srednja podjetja
T. i. Mittelstand (op. p. majhna in srednje velika podjetja) je hrbtenica nemškega gospodarstva, priznava predsednica Slovensko-nemške gospodarske zbornice Gertrud Rantzen: "Seveda so pomembna tudi velika podjetja, tukaj ne želim ne poudariti njihovega prispevka. A ko govorimo o gospodarski rasti in zaposlovanju, so ta podjetja bistvena, saj so ljudje v teh podjetjih bolj produktivni kot v velikih."

Pri tem jim ob strani stoji tudi država. "V Nemčiji imamo različne programe, s katerimi država neposredno pomaga podjetjem, da imajo dobro poslovno okolje, vse od infrastrukture do zakonodaje. Da so ta podjetja uspešna tudi v tujini, pa jim pomagamo s t. i. programi za izvozna nadomestila. Ti programi so pomembni za Mittelstand, še posebej pa za zagonska podjetja, saj jim tako pomagamo, da so lahko navzoči tudi na tujih trgih. Predstavništva nemške gospodarske zbornice so v 80 državah in ti pomagajo malim in srednjim nemškim podjetjem, da se pojavijo na tujih trgih. To ni več toliko pomembno na trgu znotraj EU-ja, je pa pomembno na drugih trgih, da prek naših predstavnikov dobijo prve informacije o samem trgu, na katerega želijo vstopiti. To je zelo razširjen sistem in je zelo povezan z zgodovino Nemčijo in razumevanjem ljudi."

Nemški unikum - dualni šolski sistem
Svojevrsten fenomen pa je tudi nemški dualni šolski sistem, ki ga obiskuje približno polovica vse šoloobveznih učencev do 18. leta starosti. V samem bistvu pa pomeni izobraževanje ob delu.

"Preden sem šla študirat, sem tudi sama obiskovala tak program. V obdobju kvalifikacije imaš z nekim podjetjem za tri leta podpisano pogodbo in v tem času tudi prejmeš nekaj malega denarja. Potem pa greš lahko naprej na univerzo. Seveda potrebujemo visoko kvalificirane ljudi, kot so inženirji, a potrebujemo tudi ljudi s strokovnim znanjem na nižji ravni. In ravno ti so še kako dobrodošli v manjših in srednjih podjetjih. To omogoča strukturo delovne sile, ki ni odvisna od trga delovne sile. Recimo, pet ljudi gre v ta kvalifikacijski sistem, in med njimi bosta dva ostala zaposlena v nekem podjetju. Dogaja se, da posameznik pride v neko podjetje star 16 let in tam ostane do svojega 56. leta, saj nima potrebe po dodatnem izobraževanju. In naj poudarim, da bo ta delavec pozneje dobil tudi višjo plačo. To je sistem, zaradi katerega smo zelo uspešni. A trenutno imamo težavo, nimamo dovolj ljudi, ki bi obiskovali ta sistem, saj imamo premalo mladine, populacija pa se hitro stara. Iščemo zelo mlade talente, ki bi poskusili ali bi lahko imeli kariero v Nemčiji," razloži Gertrud Rantzen.

Make it in Germany
Do leta 2025 naj bi v Nemčiji zaradi starajočega se prebivalstva na trgu delovne sile manjkalo do 1,5 milijona delavcev. Izhod iz nastale situacije pa vidi vlada v Berlinu v tuji delovni sili. "V Nemčiji je kar nekaj brezposelnih, in to iz dveh razlogov, ali nimajo prave izobrazbe ali pa ne živijo v pravi regiji, kjer bi bilo povpraševanje po njihovi izobrazbi. A Nemčija poskuša skozi svoje programe privabiti tudi ljudi iz drugih držav EU-ja."

Tako poskuša nemška vlada privabiti čim več tuje delovne sile na delo v Nemčiji prek spletne strani Make It In Germany. Na portalu so informacije o priložnostih za delo v Nemčiji, kjer so objavljeni tudi razpisi za prosta delovna mesta kot tudi stiki z različnimi organizacijami, ki interesentom pomagajo do zaposlitve.

"Menim, da je lahko delo v Nemčiji še posebej zanimivo za mlado generacijo, ki še študira, da gre za nekaj let delati v Nemčiji in se potem z osvojenim znanjem vrne domov. To je zmagovalna kombinacija za obe državi, tako za Nemčijo, ki dobi dobro kvalificirano delovno silo iz tujine, na drugi strani pa bo, recimo, Slovenija dobila nove veščine in ideje, ko se bodo ti ljudje vrnili domov," pojasnjuje Gertrud Rantzen.

Slovenske obdavčitve
Slovenija je sicer država, ki je zanimiva za tuje vlagatelje, meni predsednica Slovensko-nemške gospodarske zbornice, vendar priznava, da sta slovenska zakonodaja in birokracija velik zalogaj za vlagatelje. Še večji zalogaj pa so davki in obdavčitve osebnega dohodka. "Delodajalec delavcu izplača neko vsoto denarja, ki je v Sloveniji nižja kot v Nemčiji, nato pa mora plačati še davek na dohodek. Razlika med brutom in netom je višja kot v Nemčiji," opaža Gertrud Rantzen.

Zanimiv pogled na nastale razmere v Sloveniji je izpostavil Bogomil Ferfila. Profesor priznava, da je ena izmed večjih napak, ki jih je naredila Slovenija ob vstopu v EU, ta, "da smo se začeli primerjati s Skandinavijo, tudi z Avstrijo in Nemčijo. Nobeden ni takrat niti pomislil, da bi si za zgled vzeli Poljsko, Češko, baltske države. In kaj se je zgodilo zdaj? Vse te baltske države so nas praktično dohitele in v nekaj letih bomo ostali daleč za njimi."