Okrogla miza Podjetniška država ob izidu slovenskega prevoda istoimenske knjige italijansko-ameriške ekonomistke Mariane Mazzucato pri založbi UMco (prevajalec Samo Kuščer) se je odprla z mislijo, ki se trenutno v Sloveniji ob pritiskih sindikatov javnega sektorja za večje plače vedno bolj krepi, in sicer o preveliki, preobsežni, prepožrešni in premalo dejavni državi ter javnem sektorju, ki zgolj duši in stiska zasebni sektor z davki. Mazzucatojeva takšno govorjenje zavrača kot stereotipno floskulo, ki jo širijo konservativni mediji in ki služi točno določenim ideološkim ciljem ter favoriziranju zasebnega sektorja.

Neoliberalne ekonomske politike vse stavijo na vsemogočno "nevidno roko" trga, druga skrajnost pa je socialistična politika, kjer vse usmerja "trda roka" države. Zgodovinska izkušnja nam je pokazala, da ne eno ne drugo na dolgi rok ne deluje. Da sta javni in zasebni sektor nekakšna nasprotnika, je mit, umetnost politike pa je venomer znova iskati idealno ravnovesje med javnim in zasebnim, so poudarili na torkovem omizju na Kemijskem inštitutu v Ljubljani.

Dvig plač in produktivnosti
Pozivom za višje plače tako v javnem kot zasebnem sektorju so se v zadnjem času pridružili še pozivi k dvigu produktivnosti slovenskega dela. Kakšna je povezava med produktivnostjo in višino plač? "Lahko podam zelo brutalen odgovor, namreč, produktivnost je določena kot dodana vrednost na zaposlenega, če bi hipotetično dvignili produktivnost za dvakrat, bi se tudi plače lahko dvignile za dvakrat, težava pa je, ker naše gospodarstvo tega ne zmore, ker ustvarjamo izdelke s prenizko dodano vrednostjo oz. po prenizkih cenah," je za MMC ob robu dogajanja pojasnil ekonomist in profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani Jože P. Damijan. Plače bodo torej zrasle, ko dvignemo produktivnost slovenskega dela. Nujen je korak naprej k razvoju izdelkov z višjo dodano vrednostjo, ki dosegajo višjo ceno in višje marže, potem pa "tudi dvojne ali pa trojne plače ne bodo težava, to je ta razlika med Slovenijo in Avstrijo".

Produktivnosti v javnem sektorju ne moremo meriti po dobičku ali izdelanih kosih nekega izdelka, zato je določanje te lahko precejšen izziv. "Kot uporabniki javnega sektorja lahko hitro vidimo, ali neko storitev dobimo učinkovito ali pa ne, če več deset ljudi sedi v čakalnici pri zdravniku več ur, je tako izgubljenih kar nekaj delovnih dni," pa je primer organizacijske neučinkovitosti, ki slabša produktivnost družbe kot celote, je za MMC navedla direktorica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Sonja Šmuc.

Slovenska produktivnost za 20 odstotkov zaostaja za evropskim povprečjem, zakaj? "V Sloveniji imamo že dolgo težavo s produktivnostjo, zato zaostajamo pri plačah, pri kupni moči, delno so kriva podjetja s svojo organiziranostjo in prenizko dodano vrednostjo, bolj bi morala investirati v raziskave in razvoj ter gradnjo lastnih blagovnih znamk, kar ni enostavno in je zelo tvegano," je navedla Šmučeva in dodala, da drug del krivde nosi država in samo slovensko okolje, kjer je dolgotrajno in mukotrpno dobiti kakršno koli dovoljenje. Enostavno ni niti nekoga zaposliti, še manj pa odpustiti, kar otežuje, da bi bila podjetja v "optimalni kondiciji". Marsikatero podjetje nad birokratskimi zapleti obupa in pobegne čez mejo, vse to pa so za Slovenijo "izgubljene priložnosti". "Ne manjka nam veliko, da bi te stvari uredili, a kar ne najdemo volje, da bi kamenčke v mozaiku postavili na pravo mesto," je sklenila.

Slovenski twingo in avstrijski mini morris
"Revoz v Novem mestu sestavlja twinge, v avstrijski Magni Steyr pa mini morrise po trikrat višji ceni, struktura izdelkov v Sloveniji je inferiorna v primerjavi z izdelki v sosednjih bolj razvitih državah, to je ključna težava," je še pristavil Damijan in nadaljeval, da je predvsem potreben "miselni preskok v glavah menedžerjev", ki morajo začeti investirati v nove tehnologije. "Nehati je treba štancati polizdelke in začeti proizvajati končne izdelke z visoko dodano vrednostjo," je bil slikovit.

Slovenska podjetja morajo začeti posnemati tuje visokotehnološke vlagatelje, kot je japonska Yaskawa, ki gradi tovarno robotov v Kočevju. "Ugotovili so, da v Sloveniji imamo specifična znanja, da se pri nas vlaganja izplačajo, čeprav imamo relativno visoke davke, ko bodo to dojeli tudi naši menedžerji, diskusija o prenizki produktivnosti in previsokih plačah, ne bo več relevantna," je sklenil.

Trenutno konjunkturo domače gospodarstvo po besedah direktorice GZS-ja odlično izkorišča, saj v Sloveniji rastemo hitreje kot mednarodno okolje, krepimo svoj položaj na tujih trgih, na domačem področju pa se dviguje potrošnja. "Na ravni države ne vidimo želje ali potrebe, da bi sama naredila več, prav čas dobre gospodarske rasti je čas, ko najlažje izvajaš resne strukturne spremembe, je pa težje najti psihološko moč za to," je sklenila Šmučeva, da je trenutni čas naravnost idealen za dolgoročne reforme in prestrukturiranje gospodarstva.

Zastarela paradigma vsemogočnega trga
"Gre za paradigmo, ki je dolgo veljala, danes pa je zastarela in neprimerna, ekonomistom je treba malce oprostiti, saj je naša veja v 70. letih zašla v čudno smer, zelo matematično, kjer smo posnemali fiziko, se pravi, da se ljudje obnašajo enako mehansko kot molekule, in če smo vsi racionalni, potem je rezultat vedno optimalen, monetarne in fiskalne politike tako sploh ne potrebujemo, ker se trg optimalno obnaša, v 80. se je uveljavila smer, ki je ekonomsko politiko dopuščala kot popravek nepreglednosti trga, ta dogma je potem dolgo veljala," je za okroglo mizo dejal Damijan in dodal, da se je med študijem tudi sam "okužil".

Reforme, ki so jih v Janševi vladi skupaj zastavili na modelu razbremenitve gospodarstva z znižanjem davkov, so predvidevale, da bo potem gospodarstvo samo od sebe vložilo presežke v razvoj. "Ko smo res razbremenili gospodarstvo, se ni zgodilo nič od pričakovanega, podjetja so začela presežke iracionalno vlagati v različne prevzeme in špekulacije. Model, ki smo ga uporabili, ni deloval, prav to Mazzucatojeva odlično ubesedi v knjigi," je poudaril Damijan. Stara paradigma je predvidevala, da bodo trgi sami vse uredili, zdaj pa se je ugotovilo, da to ne drži in da ne potrebujemo "manj, pač pa malce več države", je opozoril Damijan. Za večino razvoja od druge svetovne vojne naprej je zaslužna država, ki mora zastaviti ključne usmeritve razvoja gospodarstva in se tudi sama obnašati podjetno, je dodal.

Ena skrajnost je, da vse prepustimo "nevidni" roki trga, druga pa, da vse regulira država, s čimer imamo zgodovinsko izkušnjo, zato vemo, da tudi "centralno planiranje" ne deluje. Umetnost je iskati in najti pravo ravnovesje, je pojasnila Šmučeva z GZS-ja ter dodala, da smo v Sloveniji bolj navajeni na to, da država poskrbi za več stvari. "Kjer koli je kar koli narobe, bo nekdo zaklical, da bi morala za to poskrbeti država, ampak kaj je država? To smo mi vsi. Sredstva proračuna, kot rada poenostavim, razdelijo modreci pod vaško lipo, kot skupnost se dogovorimo, kam bo šlo koliko denarja," je karikirala.

Predvolilne obljube in "kruta realnost"
Javnost je močno razburil predlagan dvig davka na kapitalske dobičke v koalicijski pogodbi. "Eno so predvolilne obljube, ki jih politične stranke v želji po čim boljšem izidu na volitvah dajejo volivcem, drugo pa je potem kruta realnost dan po imenovanju vlade, ki se sooči s konkretnimi izzivi," je na povolilno streznitev opozoril državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Vojmir Urlep. Slovenska družba potrebuje malce višjo raven kulture dialoga, v okviru katere bi se poiskalo optimalne rešitve v okviru mogočega, ne pa, da "vsaka družbena skupina takoj, ko se čuti malce ogrožena, udari z vsemi topovi".

Delo je obdavčeno bolj kot kapital
"Delo zaposlenih Slovencev je obdavčeno bolj kot v primerljivih državah, po drugi strani pa je kapital obdavčen manj kot v primerljivih državah, kako najti pametno razmerje in kako poseči v davčni sistem, je občutljivo vprašanje," je še dodal Urlep.

Vodja razvoja pri podjetju Elaphe Gorazd Gotovac se je dotaknil dejstva, da v njihovem primeru ni bila glavna težava višina obdavčitve kapitala, bolj jim je težave povzročala obdavčitev dela. "Kot zagonsko podjetje, ki deluje na področju zelenih tehnologij že 11 let, lahko rečem, da je med našim delom vedno večjo vlogo igrala obdavčitev dela, kako plačati visokokakovostne kadre, kako za kader sploh konkurirati na evropskem trgu, kadar tega znanja pri nas manjka, nikoli pa nismo imeli na mizi vprašanja, ali bomo ostali v Sloveniji na podlagi tega, kakšna je obdavčitev kapitala," je pojasnil Gotovac in dodal, da bi se lahko "mirno preselili na Ciper, a tam ne bi našli kadrov in znanja, ki ga potrebujemo".

Država ključna pri vlaganju v znanost
Zaradi krize leta 2008 in varčevanja so bile raziskave in znanost v Sloveniji "močno porezane, zdaj pa koalicijska pogodba obljublja en odstotek BDP-ja, na kar tudi računamo", pa je kot glavno točko, pri kateri mora svojo vlogo odigrati država, navedel direktor Kemijskega inštituta in profesor na Biotehniški fakulteti Gregor Anderluh. Pri dolgoročnem vlaganju v znanost in infrastrukturo mora "podjetniška država imeti vizijo in gledati tudi desetletja naprej", je opozoril, da šele dolgoročno stabilen znanstveni sistem lahko ponudi raziskovalne "preboje".

Damijan je opozoril, da bi uresničitev dviga sredstev za znanost in raziskave na en odstotek BDP-ja, kot je to normalno za najrazvitejše evropske države, pomenila 500 milijonov evrov letno. Znotraj proračuna bo vlada težko našla toliko denarja, je sklenil.

Gotovac je poudaril vlogo države predvsem pri bazičnih raziskavah, ki so negotove in ne zagotavljajo dobička. "Bazične dolgoročne raziskave, ki pripeljejo do inovacij, so naloga države, ker naloga podjetij je ustvarjanje dobička in gledajo kratkoročno, težko bo neko avtomobilsko podjetje upravičilo 10 let vlaganj v tehnologijo vodikovih motorjev, za katera sploh ne vedo, ali bodo uspešna," je navedel primer.

Šmučeva pa je navedla podatek, da trenutno tri četrtine denarja za znanost in razvoj prispeva gospodarstvo, zato bi se moral prispevek države gotovo okrepiti. Pred zadnjo krizo je bilo to razmerje ena proti tri. "Pred krizo smo imeli osem milijard evrov dolga, zdaj smo na 32 milijardah, na mestu je vprašanje, koliko nam je danes zaradi tega dolga bolje, kam smo ga usmerili, je bila to znanost? Razvojni projekti? Ne, denar je šel v socialo, v bančne luknje in za plače v javnem sektorju," je opozorila, da ne moremo in ne smemo vsega denarja porabiti z danes na jutri za plače ter pozabiti na investicije v znanost in prihodnji razvoj.