S predsednikom Društva Mali delničarji - skupaj smo močnejši smo se pogovarjali o tem, zakaj imajo mali delničarji, ki v slovenskih podjetjih nimajo ravno zanemarljivega deleža, pri odločanju tako majhno vlogo, kako se je mogoče boriti proti iztisom iz podjetij in kako se medsebojno organizirajo.

Kako bi na splošno ocenili stanje, v kakršnem so trenutno mali delničarji različnih delniških družb?
Na prvo žogo bi rekli, da so povečini "moteč element", saj se jih vsi poskušajo znebiti, in to po čim ugodnejši ceni (seveda za lastnike).

Kakšne so njihove možnosti, da vplivajo na poslovne odločitve, glede na to, da je njihov lastniški delež v slovenskih podjetjih razmeroma velik?
Dokler se mali delničarji ne organizirajo, lahko peščica lastnikov odloča v imenu večine. Prikažimo to na primeru zelo uspešnega paradnega konja Krke. Tam je približno 82.000 malih delničarjev, ki imajo skupaj v lasti 44-odstotni delež Krke, kar ni nekaj, kar bi lahko zanemarili, ampak je zelo pomembno, da bi bila tudi ta skupina upoštevana pri uveljavljenih postopkih poslovanja oziroma nadzora poslovanja tako velike družbe. Društvo MDS se je organiziralo in letos zastopalo kar 9,91 odstotka kapitala, prisotnega na skupščini (lani smo se prvič organizirali in imeli 3,05 odstotka, letos torej trikrat več), a kaj ko sta paradržavna SOD in KAD s 25-odstotnim deležem imela skoraj 88 odstotkov glasovalnih pravic. Tako smo mali delničarji dobili le predstavnika v šestčlanskem nadzornem svetu, preostalo pa so zasedli kandidati SOD-a in KAD-a.

Kdo je kriv za to, da imajo mali delničarji tako majhno vlogo pri odločitvah - pomanjkljiva zakonodaja ali prej njeno neupoštevanje?
Ne, zakonodaja je kar dobra in se dopolnjuje, a problem je povezan s korporativno kulturo, kjer je nadzornik iz vrst malih delničarjev prej izjema kot pravilo, saj želijo posamezni lobiji, socialne mreže imeti vse pod nadzorom. Da je res tako, kažejo tudi zadnji primeri, ko smo mali delničarji zahtevali ugotavljanje odškodninske odgovornosti Toneta Turnška in Janka Kosmine, saj nista opravila vloge nadzornika, pa so to preprečili že prej omenjeni lobiji, rekoč, da niso vedeli vsega, kar po našem mnenju ni res. Dokler ne bo kaznovan prvi nadzornik oziroma predsednik uprave in bo to moral plačati ali pa celo odsedeti, bo raven nadzora in vodenja taka, kot je. Ko pa se bo nekdo "usedel in plačal iz osebnega premoženja", bo kar naenkrat primanjkovalo nadzornikov.

Kdo vse so mali delničarji v Sloveniji? So to še zmeraj večinoma ljudje, ki so delnice dobili prek certifikatov?
Poleg še okoli 300.000 delničarjev, ki so pridobili delnice iz naslova privatizacije, so tu še manjši zasebni in institucionalni vlagatelji. Skupaj naj bi bilo v Sloveniji okoli 650.000 delničarjev, kot kažejo meni poznani podatki KDD-ja (Klirinško depotne družbe).

Lahko navedete primer dobre prakse zaščite malih delničarjev, ki jih poznajo v drugih državah?
Denimo v Nemčiji, so v vsakem večjem podjetju ljudje, zadolženi za male delničarje, ki z njimi intenzivno komunicirajo in se hkrati zavedajo, da so ti pomemben segment stabilnosti podjetja ter tudi morebitni obrambni zid pred sovražnimi prevzemi. Tam ljudje večinoma v delnicah nalagajo denar za starost.

Kako se je mogoče boriti proti iztisom malih delničarjev iz podjetij?
Če se lastnik odloči in ima sredstva, je to skoraj nemogoče. K temu, da tega zdaj ni več toliko, pa je veliko prispevala finančna kriza, ki je te trende ustavila, saj je zelo težko dobiti posojila v ta namen. Banke so se namreč racionalizirale in ni več posojil "na lepe oči", ki so privedli do že znanih stečajev (Infond Holding, Center naložbe, ko je skupaj kar 80.000 ljudi ostalo brez premoženja), sesuvajo se finančni holdingi, kjer ima po naših ocenah lastnino še okoli 200.000 državljanov. Večinoma gre za deleže od certifikatov, tem ljudem pa grozi, da bodo ostali brez vsega. Priča smo tudi propadanju številnih menedžersko prevzetih podjetij, denimo Merkurja, Vegrada (Hilda Tovšak je skoraj 60-odstotna lastnica prek družbe pooblaščenke), težave Zdenka Pavčka in skupine Viator & Vektor so tudi znane in še bi lahko naštevali. Če pa do iztisa pride po nepošteni ceni, ostaja le institut sodne preveritve poštene cene po zakonu o gospodarskih družbah 1C, ki pa je dolgotrajen in zapleten. Svetlejši dnevi se že kažejo, a verjetno bo potrebna še kakšna sprememba zakonodaje, da se to ne bo moglo vleči v nedogled.

Denimo, da mali delničarji sumijo na poslovne nepravilnosti znotraj družbe. Zakaj se pogosteje ne odločajo za prijavo?
Po navadi so v strahu za svoje službe, saj so mali delničarji mnogokrat večinski lastniki, a jih skupina menedžerjev, ki se organizira v okviru kakšnega d. o. o. ali družbe pooblaščenke, drži v precepu, rekoč, če boste nagajali (za njih je nagajanje tudi morebitni izstop po pošteni ceni, ki jo je treba iskati zunaj delniške družbe), pa boste deležni sankcij. Lep primer je LIP Radomlje, kjer so bili tisti, ki so se organizirali in prodali delnice drugemu kupcu po štirikrat višji ceni, kot je bilo ob začetku direktorjevega prevzema, deležni tako velikih pritiskov, da so večinoma podjetje raje zapustili z odpravninami, da niso "zblazneli" zaradi šikaniranja in podtikanj.

Število malih delničarjev v nekem podjetju je po navadi veliko. Kako torej organizirate medsebojno komunikacijo, kako pride do skupnih odločitev?
Po navadi se organiziramo v okviru odbora malih delničarjev, ki ima koordinacijsko telo, ki šteje od tri do sedem članov, odvisno od velikosti. Ti so informatorji na terenu za vse tiste, ki ne premorejo sodobnih naprav (e-mailov, medmrežja). Ob pomembnih odločitvah (denimo prodaja paketa delnic kupcu) pa se najprej pošlje pisna informacija delničarjem, ki so pristopili k takemu načinu odprodaje, ali pa se jih povabi na sestanek vseh delničarjev, ki se o ponudbi izrečejo. Vsak delničar je vedno zadnji, ki se samostojno odloči, ali je zanj dosežena cena ustrezna ali ne in ali bo prodal ali ne. Seveda pa je veliko informacij tudi na naši spletni strani ali pa so dostopne po telefonu.