Zavod za gradbeništvo Slovenije (ZAG) je pred kratkim predstavil izsledke raziskave, ki opozarja na pogoste napake pri graditvi – te še vedno pojavljajo pri vseh gradbenih fazah. O tem, kaj lahko sami storimo za večjo varnost in da bi se izognili napakam, smo se pogovarjali z Marjano Lutman, vodjo oddelka za konstrukcije na omenjenem zavodu.

Sogovornico smo najprej povprašali, kaj predvsem je vzrok napakam – nevednost, pretirano varčevanje, želja, da bi bil objekt čim hitreje postavljen ali kaj tretjega?

Pogosto je težava pomanjkanje znanja, nezadostno poznavanje zakonodaje, pa tudi hitenje tako pri projektiranju kot pri izvajanju, pojasnjuje Lutmanova, ki pri tem pogreša bolj striktno vlogo nadzora, saj se pogosto zgodi, da izvajalec izbira najcenejše in najenostavnejše rešitve, odloča se kar na terenu, gradbene faze pa si sledijo prehitro. Tako je treba paziti, da se tlaki posušijo do konca, preden se polaga parket; pri zidanih konstrukcijah včasih opuščajo vezi, ki so ključne za potresno varnost; pri delih, povezanih z betoniranjem, pa se lahko zgodi, da se opusti negovanje betona, ki je potrebno, da pozneje ne razpoka. Pri armirano-betonskih konstrukcijah se lahko zgodi tudi, da so krovne plasti betona nezadostne, zaradi česar lahko začne rjaveti armatura in odpadajo krovne plasti, še pravi naša sogovornica.

Medtem ko so napake na ovojih precej očitne – denimo, ko je okvarjen estetski videz zaradi napak pri izolaciji ali ko se prekomerno porablja energija, če je toplotne izolacije premalo – pa napake na konstrukcijah pogosto opazimo šele v izrednih razmerah, poudarja Lutmanova. Ker se teh napak ne zavedamo, so posledice toliko hujše, saj se pokažejo šele ob potresih, neurjih, požarih in podobno.

Odkrivanje in odpravljanje morebitnih napak se izvaja na dveh nivojih, še pojasnjuje strokovnjakinja: z revizijo projekta, ki je obvezna za zahtevne objekte, se ugotovi, ali je morda projekt pomanjkljiv, ali je v njem kaj narobe. V postopek pridobivanja gradbenih dovoljenj na upravnih enotah namreč ni vključeno ugotavljanje morebitnih tehničnih napak v projektu. Ko pa se gre v izvedbo projekta, za vse objekte velja, da sta tu prisotna izvajalec in nadzornik, saj je nadzor obvezen tudi za gradnjo v lastni režiji. Vse nadzore opravljajo pooblaščeni nadzorniki.

Poleg včasih pomanjkljivega nadzora pa tudi zakonodaja ni povsem dodelana, še opozarja Lutmanova, saj določeni pravilniki še zmeraj manjkajo ali pa so nejasni.

Vgrajeni material je vselej mogoče preveriti
Kako pa lahko kot kupci sami preverimo, ali se je izvajalec dejansko držal predpisov, vgradil zahtevane materiale (tudi z vidika varnosti – denimo požarne) in podobno, da ni namesto peska uporabil gradbenih odpadkov ipd.? Z drugimi besedami, kako je mogoče aktivno sodelovati pri različnih fazah gradnje? Kot pravi naša sogovornica, je pri tem vprašanje predvsem, ali smo sami prvi investitor in torej izbiramo tako projektanta kot izvajalca in nadzornika ali pa kupujemo šele enoto v večstanovanjski stavbi od predhodnega investitorja.

V vsakem primeru pa se je mogoče posvetovati in stvari preveriti. Če smo v skrbeh glede materiala, ga je mogoče preveriti naknadno z napravami za neporušne metode, včasih pa krovne plasti zahtevajo tudi odpiranje, da pridemo do same konstrukcije. Nato se lahko odvzamejo vzorci gradiv in se jih analizira v laboratoriju. Razen za področje instalacij se je mogoče obrniti neposredno na ZAG, pojasnjuje Lutmanova, ki pravi, da se to dogaja, kadar pride do različnih posledic napak, kot so npr. zamakanje, razpoke, plesen in podobno.

Seveda pa je še pred samo izvedbo na zavodu mogoče naročiti recenzijo projekta, kjer se pregledajo posamezni segmenti, dodaja vodja oddelka za konstrukcije.

Kako se stavbe "obnašajo" ob vremenskih neprilikah?
Kot vemo, pa se to, kako je stavba grajena, pogosto pokaže šele ob vremenskih neprilikah, ki jih je bilo v zadnjih letih pri nas kar nekaj – od močnega vetra do hudih nalivov. Kaj se je pri tem dejansko zgodilo? Se pri tem običajno bolje izkažejo stare ali nove, montažne ali masivne gradnje? Kako varne so nove hiše nenavadnih oblik z razčlenjenimi tlorisi ipd.?

Kot pojasnjuje Lutmanova, se pri neurjih z močnim vetrom pokažejo predvsem napake na strešnih in krovnih konstrukcijah: denimo pomanjkljiva pritrditev škarnikov na lege ali opustitev sidranja leg (lesenih tramov) v spodnjo nosilno konstrukcijo (zidovje, zaključne vezi). Prav tako je treba ustrezno pritrditi tudi kritino: vijačeni spoji med letvami in škarniki so primernejši kot spoji z gladkimi žičniki, ki nimajo zadostne izvlečne nosilnosti. Podobno je lahko problematična uporaba velikopanelnih kritin, ki omogoča redkejše letve. Pri hujšem neurju se lahko zgodi, da vzgonske sile pomanjkljivo pritrjene elemente dvignejo.

Ali se bodo pri tem bolje obnesle stare ali nove, montažne ali masivne gradnje, je težko reči, saj za vse tipe gradnje obstajajo predpisi; v kolikor jih upoštevamo, je varnost zagotovljena, pravi naša sogovornica. Problematično pa je lahko uvajanje novih materialov in tehnologij grajenja, saj se lahko zgodijo napake, dokler še nimamo dovolj znanja.

Po besedah naše sogovornice velja tudi, da so enostavne stavbe manj podvržene napakam, saj nepravilne konstrukcije zahtevajo več znanja in strokovnosti. Tudi kar zadeva potresno varnost, nepravilen tloris zahteva več analiz, dokazovanja in podobno. Tudi sicer je pri nepravilnih konstrukcijah več možnosti za napake, tako pri kupolastih kritinah rado zamaka, če so spoji izvedeni neustrezno. Prav tako je pri nepravilnih oblikah bolj zahtevno tudi izvajanje zaključnih vezi. Predpisi, skratka, tovrstnih gradenj ne spodbujajo, pojasnjuje Lutmanova.

Ukrepi za potresno varnost se izvajajo, a ponekod še potrebna spodbuda
Še k potresni varnosti. Pogosto slišmo, da, denimo v Ljubljani, obstajajo starejše stanovanjske zgradbe, ki močnejšega potresa ne bi zdržale. Sogovornico smo zato povprašali, ali meni, da še obstajajo hiše, ki bi jih bilo dobro preventivno porušiti, kot npr. stari FDV-jev stolpič, ljudi pa preseliti.

Kot pravi Lutmanova, je težko govoriti na splošno, velja pa, da se pri nas v obdobju pred potresom leta 1964 v Skopju posledic morebitnega potresa pri gradnjah dejansko nismo zavedali. Šele potem so v veljavo stopili predpisi za potresno varno gradnjo, ki so v praksi zaživeli nekako pri objektih, grajenih od leta 1966 dalje. Seveda pa je mogoče, da so določene pomanjkljivosti tudi pri novejših stavbah.

Bolj problematično je po besedah naše sogovornice obdobje med letoma 1945 in 1966, ko so se uvajale armirano-betnoske konstrukcije. Objekti izpred druge svetovne vojne pa so v glavnem zidani, a tudi to ne pomeni, da niso sposobni prenesti potresa. Pri tem velja, da je potres izreden dogodek, zato je poškodbe treba pričakovati; ključno je predvsem, da ne nastanejo hujše posledice z žrtvami, pravi Lutmanova.

Odgovoren upravljalec stavbe bo po njenih besedah zato zahteval izdelavo ocene potresne ogroženosti – to velja tako za stanovanjske hiše kot za šole, zdravstvene domove in druge javne zgradbe. Pri bolj ogroženih objektih se je nato mogoče lotiti projekta ojačitve, če je ta smiseln; če so stroški preveliki, pa se predlaga ukrep nadomestitve objekta z novim.

Po besedah Lutmanove se ti ukrepi pri nas dejansko izvajajo, drži pa, da je mogoče ponekod potrebna še dodatna spodbuda. K boljši potresni varnosti dejansko lahko pripomoremo vsi, še poudarja.

Kako dosledno uspoštevamo naravne danosti?
Mojco Ravnikar Turk, vodjo oddelka za geotehniko in prometnice na ZAG-u, pa smo povprašali o spremembah namembnosti zemljišč, o katerih je bilo v zadnjem času precej govora; se v Sloveniji še zmeraj gradi na območjih, kjer se zaradi nevarnosti poplav, plazov ipd. ne bi smelo?

Ravnikar Turkova odgovarja, da zagotovo drži, da je primernih lokacij vse manj, na manj primernih pa je gradnja zahtevnejša in dražja. O namenski rabi prostora oziroma o zazidljivih parcelah odločajo strokovnjaki, ki pripravljajo državne in občinske lokacijske načrte. O odgovornem ali neodgovornem spreminjanju namembnosti je po njenih besedah težko govoriti vsevprek, drži pa, da so znani primeri, ko so ljudje postavili individualne hiše na povsem neprimernih lokacijah.

Pri nakupu zemljišča za gradnjo velja upoštevati tudi 'Zemljevid verjetnosti pojavljanja plazov v Sloveniji' (avtorja Komac in Ribičič), ki je bil pripravljen leta 2008. Pri temeljenju je treba upoštevati zahteve Evrokoda 7, ki je nov predpis za geotehnično projektiranje, v veljavi od leta 2008. V fazi projektiranja je treba izvesti ogled lokacije novogradnje in pripraviti 'Poročilo o preiskavah tal', kar odgovorni projektanti tudi zahtevajo za pripravo načrtov. "Ti, s katerimi imamo stike mi, so odgovorni in posvečajo pozornost stabilnosti terena in talni vodi – vprašanje pa je, ali so taki vsi," pravi naša sogovornica. Tudi na tem področju se namreč, žal, pozna želja po čim večjem prihranku.