Leta 1977 je žena nekemu lastniku ferrarija postavila ultimat: ali jaz ali (odločno preglasen) avtomobil. Lastnik je popustil in prodal svojega ferrarija 250 GTO iz leta 1962, začne pripoved Andrea Modena, vodja sektorja za klasične avtomobile pri Ferrariju, in v šali doda: "Danes, ne vem, ali bi res zmagala žena."
"Kaveljc" je seveda v denarju. Pred petimi leti, ko so isti model avtomobila, kot ga je nekoč imel Modena, prodajali na dražbi, je ta staremu lastniku prinesel astronomskih 48 milijonov dolarjev, kar je do lani veljalo za rekordno visok znesek za avtomobil. Lani ga je "premagal" Mercedes-Benz 300 SLR Uhlenhaut Coupé iz leta 1955, za katerega je novi lastnik na dražbi odštel nepredstavljivih 135 milijonov evrov, navaja Reuters.
A kljub astronomskemu znesku je bila omenjena prodaja le kaplja v morje milijardnemu trgu prestižnih starodobnikov, poroča agencija. Vse več (izjemno) premožnih namreč vlaga v tovrstne razkošne dobrine, saj je visok donos zagotovljen, tveganje pa s tem minimalno. V zadnjem desetletju je namreč skupna vrednost tovrstnih vozil zrasla za 185 odstotkov, kar pomeni, da je rast še višja kot pri denimo dragih urah, prestižnem nakitu, dragocenih umetninah ali vinu. Edina razkošna dobrina, ki po rasti cen še prehiteva prestižne starodobnike, so redke steklenice viskijev, najnovejše poročilo britanske agencije Knight Frank povzema Reuters.
Tudi zato se trg z doslej relativno ozkega kroga ljudi, ki so zbirali prestižne avtomobile zaradi svoje ljubezni do tovrstnih vozil, hitro širi. V ta namen je bilo ustanovljenih že več posebnih skladov, na primer italijanski Azimut, ki z denarjem svojih strank kupuje avtomobile kot investicijo. Le zakaj bi denar investitorjev namenjali precej bolj tveganim naložbam, kot so delnice, zlato ali kriptovalute, če lahko dosežejo konkreten dobiček zgolj z lastništvom avtomobila, za Reuters razlaga Giorgio Medda, predsednik uprave in vodja investicij v omenjenem italijanskem skladu.
"Že dolgo spremljamo ta trg. In statistika kaže, da je lastništvo klasičnega avtomobila postalo trdna finančna dobrina, torej nekaj, kar želimo imeti v svojem portfelju," razlaga. V Azimutu so zato nedavno osnovali "zimzeleni" investicijski sklad, ki bo vlagal zgolj v prestižne starodobnike, vredne milijon evrov ali več. Svoje investicije bodo izbirali zelo skrbno in kupovali le tiste avtomobile, ki imajo "unikatno" zgodovino, pojasnjuje predstavnik Azimuta.
Medtem ko Azimut svoj zimzeleni avtomobilski investicijski sklad načrtuje dolgoročno, pa je podoben, švicarski sklad Hetica Capital svoje delovanje zastavil bolj kratkoročno, saj je svoje delovanje omejil na sedem let. Leta 2021 je zbiral ponudbe oz. vlagatelje, ki so skupaj vložili 50 milijonov evrov. S tem denarjem je sklad do zdaj kupil 12 prestižnih starodobnikov, v naslednjih treh letih namerava portfelj povečati na od 30 do 35 avtomobilov. Investitorji imajo zagotovljen 9-15-odstotni donos. V šestem in sedmem letu delovanja bo sklad avtomobile prodal in izplačal vlagatelje, za Reuters princip delovanja sklada pojasnjuje predstavnik Hetice Walter Panzeri.
Družba ima (tako kot Azimut) sedež v davčni oazi, v Luksemburgu, kljub mamljivim donosom pa v sklad ni mogel vložiti vsakdo – minimalni vložek je namreč 125.000 evrov. "Kar naprej dobivamo klice od ljudi, ki želijo v sklad vložiti 1000 ali 2000 evrov, a jih moramo zavračati," pravi Panzeri.
Kljub vsemu investicije v prestižni starodobnik ne gre jemati preveč zlahka, opozarja ljubiteljski zbiratelj tovrstnih avtomobilov in nekdanji zaposleni v tovarni Mercedes-Benz, Florian Zimmermann, ki je skupaj s partnerjem ustvaril zavidljivo zbirko 300 tovrstnih avtomobilov: "Vse težje je najti mehanike, ki znajo ohranjati take avtomobile pri življenju. Kar nekaj denarja je potrebnega, da tako vozilo ostane vozno." Temu je treba prišteti še stroške za visoke zavarovalnine in najeme ustreznih skladišč, poudarja. Sam je zbirko začel sestavljati, ko je bil še zaposlen pri Mercedesu, in jo gradil desetletja.
Trg starodobnikov medtem raste skoraj sorazmerno s številom ljudi, ki si tak prestiž lahko privoščijo. "Skupnost lastnikov starodobnikov se je v zadnjih desetih letih močno spremenila," priznava Zimmermann in dodaja: "Nekoč so bili to pretežno ljudje, ki so avto poznali do zadnjega ventila. Zdaj pa je vse več takih, ki si mislijo: 'Ta avto mi je všeč, lahko si ga privoščim, pa še cena mu ne bo padla.' In ga kupijo zgolj s tem razlogom."
V zadnjem desetletju se je vrednost prestižnega starodobnika v povprečju povečala za 22 odstotkov, pravijo pri družbi Knight Frank, ameriška avtomobilska zavarovalnica Hagerty pa ocenjuje, da se po svetu vsako leto zgodi za okoli 80 milijard ameriških dolarjev transakcij, povezanih s klasičnimi avtomobili.
Pri Hagertyju ob tem navajajo še, da za zdaj največji trg ostaja Severna Amerika – tam je bilo lani sklenjenih za 3,4 milijarde dolarjev tovrstnih poslov, kar je precejšnje povišanje v primerjavi z letom 2007, ko je bilo takih prodaj za "le" 774 milijonov. A kaj kmalu bi lahko Ameriko prehiteli v nekaterih drugih delih sveta, saj sočasno z rastjo števila milijonarjev in milijarderjev na Bližnjem vzhodu, v Indiji in na Kitajskem tam raste tudi zanimanje za tovrstni prestiž.
K rasti cen na trgu prestižnih starodobnikov pa bo, še ocenjujejo poznavalci, gotovo prispeval tudi premik k električnim in hibridnim vozilom, sploh če bo Evropska unija ostala pri svojem cilju prepovedi vozil z motorji na notranje zgorevanje do leta 2035. V tem primeru bodo starodobniki gotovo postali "kultni", zatrjuje vodja oddelka za starodobna vozila pri Maseratiju Cristiano Bolzoni.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje