"Takih upraviteljev, ki zgolj posojajo svojo licenco, je približno tretjina"

Med upravitelji, predvsem tistimi s praznimi stečaji, je veliko nezadovoljstva s slamnatimi, fiktivnimi upravitelji, ki posojajo ime, posle opravljajo drugi, delijo pa si zaslužke.

Če donedavni predsednik Zbornice upraviteljev Slovenije Marko Zaman pravi, da "osebno tega še nisi zasledil, da se je ta zadeva že dosti izkristalizirala in močno dvomi, da je nekomu čisto vseeno, kaj nekdo drug dela namesto njega," pa novi predsednik zbornice Andrej Perdan pozna drugačno prakso in razkriva, kako je tudi sam, ko je v letu 2016 postal upravitelj, doživel takšno snubitev: "Mene so ravno tako klicali, mislim, da je bilo to dva dni po tem, ko sem bil vpisan v imenik, ampak se ne spomnim, kdo me je klical, in ravno to je bila ponudba: če bi dal svoj podpis, delali bi vse zame, potem pa bi seveda polovico nagrade izplačal njim."

Da je to še vedno aktualna praksa, dokazuje tudi dopisovanje tik pred februarsko skupščino upraviteljev, ko so volili novega predsednika.

Kot je zapisal eden najvplivnejših stečajnih upraviteljev Leon Benigar Tošič: "Saj se ve, da bodo pooblastilo za glasovanje dali večinoma upravitelji, ki ne opravljajo sami te funkcije, ampak za njih delajo družbe vsa opravila, tako da itak niso upravitelji, ampak so samo prodali licenco drugim, ki za njih opravljajo to delo in jim v zameno za licenco plačajo del nagrad … Takih med nami je približno tretjina."

Težava je nadzor. Sodišče vsebinskega nadzora ne izvaja, saj, kot pravi vodja oddelka za stečaje pri okrožnem sodišču v Ljubljani Mateja Dobovšek, "vsa komunikacija poteka pisno," sodniki praviloma potrjujejo pisne predloge stečajnih upraviteljev, srečajo jih samo v primeru osebnih stečajev, če vložijo ugovor proti odpustu obveznosti. Sodnica Dobovškova se je vendarle pohvalila z uglednim mestom na lestvici uspešnosti, ki jo objavlja Svetovna banka: “Po podatkih za leto 2020 je Slovenija na osmem mestu, Avstrija pa na 22. mestu.”

Toda s tem je naletela na kritiko profesorja z Ekonomske fakultete Jake Cepca: “Podatke Svetovne banke je treba jemati z izjemno previdnostjo, ker nimajo nobene povezave z realnostjo. Gre za raziskavo, narejeno na nekem fiktivnem primeru, o tem, kako bi neki postopek v nekem vnaprej določenem primeru potekal. Ta analiza pravzaprav ne analizira stečajnega postopka, ampak v resnici postopek prisilne poravnave.”

Pri določanju upraviteljev problematičen tudi računalniški sistem

Upravitelja, ki bo vodil stečaj, določa računalniški sistem po vrstnem redu s seznama, ki ga je dolžno voditi ministrstvo za pravosodje. Že skoraj javna skrivnost je, da se s pomočjo na primer administratorja na sodišču, da priti do želenega stečaja. Samo z vnosom stečaja v računalnik je treba počakati toliko časa, da pride na vrsto pravi upravitelj.

Predstavnik gospodarstva, izvršni direktor Kluba slovenskih podjetnikov Goran Novković, to vidi kot zelo preprosto rešljivo težavo, ki ne potrebuje nikakršne spremembe zakona: “Kako je možno v 21. stoletju ob digitalizaciji, da nimamo aplikacije, kjer noben deležnik ne ve, kdaj je kdo na vrsti. Ne potrebujemo ne administratorja ne sodnika."

Ni se torej čuditi oceni predstavnika upnikov Bojana Oblaka, ki pravi: “Celoten sistem ne deluje, o tem smo prepričani. Insolvenčni zakon je v mnogo ozirih neprimeren, tudi upnikom neprijazen, postopki so v mnogo primerih v nekem smislu črna skrinjica kljub javnim objavam na AJPES-u, kljub možnosti vpogleda v spis na sodišču in kljub upraviteljevim rednim poročilom.”

Področje stečajev, umaknjeno daleč od oči javnosti, torej določenemu številu stečajnih upraviteljev omogoča dobre zaslužke s stroški postopkov, seveda na račun upnikov. Zato ni presenečenje, da se nihče, razen upnikov, ne zavzema za korenite zakonske spremembe obstoječega sistema.