Efektivni delovni čas je čas, v katerem je delavec na razpolago delodajalcu in izpolnjuje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, podatek o tem je tudi osnova za izračun produktivnosti dela. Statistični urad podatke o strukturi delovnega časa s posebno raziskavo pridobiva na štiri leta.

Struktura delovnega časa se v primerjavi z letom 2012 ni bistveno spremenila, čeprav je bilo v letu 2016 manj dela prostih dni in opravljenih več ur plačanega nadurnega dela. Razlog je v tem, da je bilo leta 2016 izrabljenih več ur rednega letnega dopusta, predvsem v zasebnem sektorju. Zaposleni so predlani 98,3 odstotka ur efektivnega dela dejansko opravili v rednem delovnem času, 1,6 odstotka v obliki plačanega nadurnega dela, preostalih 0,1 odstotka pa za čakanje na delo ter za zastoje in prekinitve pri delu.

Za izobraževanje skromnih 0,2 odstotka delovnega časa
Ure odsotnosti z dela so bile skoraj vse upravičene in urejene z nadomestilom plače, od tega jih je bilo 81,6 odstotka izplačanih v breme delodajalcev, preostalo pa v breme drugih organizacij in organov. Ure z nadomestilom v breme delodajalca so bile v največjem obsegu, in sicer 62,3 odstotka, porabljene za redni letni dopust, sledili sta odsotnost zaradi praznikov z 20,1 odstotka in za bolniško odsotnost do 30 dni, ki je znašala 13,9 odstotka.

Od ur z nadomestilom v breme drugih organizacij in organov pa se jih je največ porabilo za bolniško odsotnost nad 30 dni, in sicer 42,1 odstotka, in za starševski dopust, kar je znašalo 34,6 odstotka. Za strokovno izobraževanje in usposabljanje v povezavi z delom ter za študijski dopust je zaposlena oseba v letu 2016 porabila povprečno 0,2 odstotka, za izredni dopust pa 0,1 odstotka razpoložljivega delovnega časa.

Več nadur v javnem sektorju
Čeprav so zaposleni v javnem sektorju opravili v povprečju več ur plačanega nadurnega dela kot zaposleni v zasebnem sektorju, je delež ur efektivnega dela v zasebnem sektorju znašal 77,8 odstotka, v javnem sektorju pa 74,1 odstotka. Statistični urad razliko pojasnjuje s tem, da so bili zaposleni v javnem sektorju v povprečju dalj časa odsotni z dela zaradi izrabe rednega letnega dopusta, starševskega dopusta, strokovnega izobraževanja, bolniške odsotnosti do 30 dni in drugih zdravstvenih razlogov.

Razlika je tudi v deležu efektivnega dela pri registriranih fizičnih osebah in pravnih osebah: pri prvih je znašal 80 odstotkov, pri drugih pa 76,3 odstotka. Razlogi so enaki kot pri razlikah pri fizičnih in pravnih osebah, dodatno pa so razlike tudi te, da so bili zaposleni pri fizičnih osebah manj časa odsotni zaradi daljše bolniške odsotnosti, manj je bilo tudi odsotnosti z dela zaradi opravljanja dela s skrajšanim delovnim časom.

Delež ur efektivnega dela višji v velikih podjetjih
Delež ur efektivnega dela je z naraščanjem velikosti poslovnega subjekta upadal, čeprav je bil delež v velikih podjetjih v povprečju precej višji kot v majhnih podjetjih. Razlike statistiki pojasnjujejo z istimi razlogi kot pri fizičnih in pravnih osebah. Z vidika dejavnosti je bil delež ur odsotnosti z dela v razpoložljivem delovnem času najnižji v gradbeništvu, in sicer 16 odstotkov, najvišji pa v rudarstvu, saj je znašal 23,8 odstotka.

Pri tem je bil delež ur rednega letnega dopusta najvišji v oskrbi z električno energijo, plinom in paro, in sicer 12 odstotkov, najnižji pa v drugih raznovrstnih poslovnih dejavnostih, kjer je znašal 7,9 odstotka, in v gostinstvu, kjer je znašal 8,1 odstotka. Najvišja deleža ur bolniške odsotnosti sta bila v rudarstvu – do 30 dni 3,2 odstotka in nad 30 dni 3,8 odstotka, najvišji delež odsotnosti zaradi starševskega dopusta v dejavnosti zdravstvo in socialno varstvo, kjer je znašal dva odstotka, najvišji delež ur odsotnosti z dela zaradi drugih zdravstvenih razlogov v dejavnostih javne uprave in obrambe ter obvezne socialne varnosti, kjer je znašal 0,6 odstotka.

Najvišji delež ur strokovnega izobraževanja pa so zaznali pri 0,9 odstotka v dejavnosti oskrba z električno energijo, plinom in paro. Največ plačanega nadurnega dela je bilo v dejavnostih zdravstvo in socialno varstvo, in sicer 3,8 odstotka ur v delovnem času, ter rudarstvo, kjer je znašalo 2,3 odstotka.

Povprečni strošek dela 16,15 evra na uro
Statistični urad je ločeno objavil tudi podatke o stroških dela, ki jih na podlagi posebne raziskave prav tako izračunava na štiri leta. V letu 2016 so povprečni mesečni stroški dela na zaposleno osebo znašali 2.145,59 evra, povprečni stroški dela za dejansko opravljeno delovno uro pa 16,15 evra. Največji delež so zavzemali prejemki zaposlenih oseb, 85,9 odstotka.

Najvišji stroški dela so bili v dejavnosti oskrba z električno energijo, plinom in paro, in sicer 3.415,16 evra, najnižji pa s 1.436,72 evra v gostinstvu. Najvišji so bili v osrednjeslovenski statistični regiji in jugovzhodni Sloveniji, kjer so znašali 2.412,98 oziroma 2.182,84 evra, ki sta bili tudi edini regiji nad povprečjem, najnižji v primorsko-notranjski in zasavski regiji, kjer so znašali 1.838,87 in 1.847,01 evra. V poslovnih subjektih z manj kot 10 zaposlenimi so znašali 1.646,96 evra, v subjektih z več kot 500 zaposlenimi osebami pa 2.370,23 evra.