France Bučar se je rodil leta 1923 v Bohinjski Bistrici. Po izbruhu 2. svetovne vojne se je vključil v Osvobodilno fronto, zaradi česar so ga italijanski okupatorji poslali v koncentracijsko taborišče Gonars. Leta 1944 je pobegnil in se pridružil partizanom ter naslednje leto s Kokrškim odredom vkorakal v Celovec.

Po vojni je diplomiral na pravni fakulteti in nato petnajst let služboval kot državni uradnik v vladnih oziroma skupščinskih svetih. V šestdesetih letih se je podal še v akademske vode in prevzel mesto profesorja za javno upravo na Pravni fakulteti, kjer je poučeval vse do leta 1978. Takrat se je CK Komunistične partije Slovenije odločil, da ga je treba odstraniti z univerze. Razlog je bilo "pomanjkanje moralno-političnih kvalitet".

Kot disident hitro uvidi propad sistema
V teh letih je namreč v Jugoslaviji potekal hud boj proti liberalističnim težnjam nekaterih politikov ter predvsem intelektualcev in Bučar je bil ena izmed mnogih žrtev čistk. Drznil si je namreč kritizirati Kardeljeve samoupravljavske zamisli, kar je bilo za "staro gardo" politikov, ki ni tolerirala dvoma o uzakonjenem družbenem sistemu, preveč. Tukaj se začenja njegova disidentska pot, ko je z objavami različnih člankov še večkrat razburjal politični vrh.

"Živimo v svetu, katerega zgodovinski ciklus se izteka," je leta 1986 zapisal v knjigi Resničnost in utvara ter opozoril, da krize, v katero je zabredel socializem, ni mogoče rešiti v njegovih okvirih. Razvoj v Jugoslaviji je nato nazorno potrdil njegove besede.

Med avtorji najbolj razvpite številke Nove revije
V Sloveniji so se vse glasneje slišali očitki vladni gospodarski politiki in neprilagajanju spremenjeni svetovni stvarnosti. Pravi vihar v politični javnosti je marca 1987 povzročila 57. številka Nove revija, ki je kot odgovor na rastoči srbski nacionalizem in kot poskus demokratičnih opozicijskih glasov objavila prispevke za slovenski nacionalni program. Med avtorji je bil tudi Bučar.

Že čez tri leta je svoje videnje državnega ustroja Bučar lahko udejanjil v praksi. V kritičnih dneh je namreč postal eden najvidnejših osamosvojiteljev naše države. Zato ne čudi dejstvo, da so ga takratne beograjske oblasti postavile zelo visoko na seznam tistih, ki bi jih bilo treba likvidirati.

Po prvih demokratičnih volitvah
Maja 1990 se je prvič sešla novoizvoljena slovenska skupščina, poslanci pa so za svojega predsednika izbrali Franceta Bučarja. V nastopnem govoru je izjavil, da se je s konstituiranjem te skupščine končala državljanska vojna, ki "nas je lomila in hromila skoraj celega pol stoletja." Naslednje leto, 25. junija 1991, mu je pripadla čast, da je razglasil Temeljno ustanovno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter s tem uresničil stoletni sen naših prednikov.

Sledila je intervencija jugoslovanske armade, 7. julija pa so se na Brionih le začela pogajanja med predstavniki Slovenije, Hrvaške, Srbije, zveznega predsedstva, jugoslovanske vlade ter treh evropskih odposlancev. Na njih je kot član slovenske delegacije sodeloval tudi Bučar.

Pozneje v volilnih tekmah ne uspe
S svojim pravniškim znanjem je pripomogel k ustvarjanju nove slovenske ustave, 23. decembra 1992 pa je kot najstarejši poslanec vodil ustanovno sejo državnega zbora.

Poslansko funkcijo je opravljal do leta 1996, v svoji politično karieri pa se je podal v boj za mesto župana in nato še predsednika države. Leta 1994 je tako sodeloval na lokalnih volitvah za župana Ljubljane, a je mandat dobil Dimitrij Rupel. Leta 2002 se je predstavil še kot predsedniški kandidat, vendar je na volitvah največ glasov dobil Janez Drnovšek.

Tudi v pokoju dejaven
France Bučar je s svojimi pogledi na razvoj mlade slovenske države že 18 let prisoten v javnosti, saj ga novinarji radi povprašajo za mnenje ob najrazličnejših dogodkih. Čeprav je že kar nekaj časa v pokoju, je še vedno dejaven kot predsednik Slovenskega panevropskega gibanja, najstarejšega gibanja za unitarizacijo Evrope. Lanskega novembra je predstavil svojo novo knjigo z naslovom Rojstvo države, v kateri obravnava sodobno slovensko zgodovino.

Pred dnevi pa ga je odlikoval predsednik republike Danilo Türk in mu podelil red za izredne zasluge, za njegovo "izjemno družbeno, politično in znanstveno delovanje, ki je prispevalo h krepitvi suverenosti, blaginje, ugleda in napredka Slovenije".

Ana Svenšek