To so bili vzdevki 42. predsednika ZDA, Williama Jeffersona "Billa" Clintona, prvega ameriškega predsednika generacije "babybooma" in tretjega najmlajšega predsednika v zgodovini ZDA.

Ljudem se je prikupil, a zaupanja ni bil vreden
Po osmih letih v Beli hiši - ZDA je vodil med letoma 1993 in 2001 - je v ljudeh pustil mešane občutke. Čeprav ga je v trenutku, ko je zapustil slavno ovalno pisarno, podpiralo kar 65 odstotkov Američanov, kar je najvišja podpora katerega koli predsednika po koncu druge svetovne vojne, je le 45 odstotkov anketiranih odgovorilo, da ga bodo pogrešali. Skoraj tri četrtine ljudi je takrat izjavilo, da se ga bodo bolj kot po dosežkih spominjali po škandalu s pripravnico v Beli hiši Monico Lewinski.

Prepad med uspehi in spodrsljaji, med katerimi je Bill Clinton stalno "krmaril", dokazuje tudi podatek, da se je v lanski raziskavi najboljših predsednikov ZDA uvrstil na četrto mesto, istočasno pa je postal tudi tretji najslabši predsednik. Njegovo delo in značaj je nekoč komentator televizijske hiše ABC strnil v stavek: "Ne morete mu zaupati in ima šibke moralne vrednote, a opravil je hudičevo dobro delo."

"Zlata" leta ZDA
Med Clintonovim vodenjem so ZDA dosegle izjemen gospodarski razcvet, stopnja brezposelnosti je bila izredno nizka, podobno tudi inflacija. V več mestih mu je uspelo zajeziti kriminal, država je dosegala proračunske presežke. Na mednarodnem področju je osvajal s svojo neskončno karizmo, zagovarjal mednarodno trgovino in boj proti tihotapljenju. V kateri koli del sveta je pripotoval, vedno mu je uspelo na ulice zvabiti na tisoče ljudi, ki so ga pozdravljali in mu želeli stisniti roko.

Ko ga le ne bi zapeljala pripravnica v temno modri obleki ...
A Bill Clinton je imel tudi drugo plat. Leta 1998 je ves svet (že pretirano, bi se strinjali mnogi) govoril le o njegovi aferi z Monico Lewinski, aferi, ki je pripeljala tako daleč, da je Clinton postal drugi predsednik ZDA, ki je doživel, a tudi preživel t. i. "impeachment". Sledilo je solzno opravičilo narodu in družini, ki je postalo zgodovina.

Kosovo ga zaradi bomb kuje v zvezde
V zadnjem obdobju svojega predsednikovanja je skušal svoj pečat pustiti na mednarodnem področju. V štitidnevnem bombardiranju Iraka, imenovanem operacija Puščavska lisica, so ameriške sile skušale doseči "menjavo režima" v tej zalivski državi, z namenom ustavitve etničnega čiščenja in genocida Srbov nad kosovskimi Albanci pa je Clinton znova podpisal uporabo sile. Sledilo je bombardiranje Jugoslavije, uradno pod poveljstvom Nata.

Znanje je velik "biznis"
Po selitvi iz Bele hiše se Bill Clinton ni "izselil" tudi iz javnega življenja, saj je izkoristil svoj položaj, izkušnje in ugled ter postal izredno iskan predavatelj in govorec ob najrazličnejših priložnostih, s čimer mu je - finančno gledano - sekira padla v med. Za vsak govor - večinoma nastopa na povabila korporacij ali človekoljubnih organizacij - mu v žep v povprečju pade med 100.000 in 300.000 dolarjev. Nič čudnega torej, da je le z deljenjem svojih izkušenj med letoma 2001 in 2005 zaslužil več kot 30 milijonov zelencev, zdaj pa je na njegovem bančnem računu že več kot 40 milijonov. Samo od predavanj, da se razumemo.

Od predsednika do "prve dame" ZDA?
V nekdaj strašljivem in zanemarjenem newyorškem Harlemu je leta 2002 odprl svojo pisarno, s čimer je znova dokazal navezanost in dobre odnose s skupnostjo temnopoltih. Svoji ženi Hillary Rodham Clinton in mnogim drugim demokratom je prvo leto po predsedniški "upokojitvi" pomagal pri boju za senat. Hillary je takrat uspelo, zdaj pa ji Bill stoji ob strani pri mnogo večjem zalogaju – "neskončni" bitki za prvo žensko, ki bi uradovala v Beli hiši. Bo novembra Bill postal nova ameriška "prva dama"?

V domačem Arkansasu je ustanovil Predsedniški center Williama J. Clintona, ki mu je zapustil ogromno predsedniško knjižnico in dokumentov iz časov, ko je stanoval na aveniji Pennsylvania, številka 1600 v Washingtonu. Za njegov trud pri rešitvi severnoirskega spora sta se mu prek glasbe zahvalila tudi irska aktivista in člana zasedbe U2, Bono in The Edge. Kraljeva družina Savdske Arabije pa se je zahvalila na drugačen način – s čekom za 10 milijonov dolarjev.

Bilo bi nenavadno, da bi Clinton ostal le pri govorih. Leta 2004 je tako napisal avtobiografijo My Life, ki je 22. junija dosegla rekord v številu prodanih izvodov v enem dnevu. In spet se je poglobil žep, saj je honorar za knjigo znašal 12 milijonov dolarjev. Ni slabo. Lani je sledila druga knjiga, prav tako prodajna uspešnica: Giving: How Each of Us Can Change the World.

Bill Clinton ima tudi svoj sklad, ki se ukvarja predvsem s človekoljubnimi dejavnostmi, kot so boj proti aidsu, splošni dostop do zdravstvene oskrbe, spopadanje s svetovno revščino in reševanje verskih in etničnih sporov. Pri humanitarnem delu je večkrat združil moči s predhodnikom na predsedniškem položaju, Georgeem Bushem starejšim, predvsem pri katastrofalnem cunamiju, ki je prizadel Azijo, in obnovi ameriškega juga po orkanu Katrina. Skupaj sta govorila tudi na pogrebu nekdanjega ruskega predsednika Borisa Jelcina. Leta 2005 ga je takratni generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan imenoval za vodjo ZN-ovega programa za pomoč in obnovo po potresih in cunamijih. Clinton ni pozabil niti na okolje, saj je ustanovil iniciativo za boj proti podnebnim spremembam, govoril pa je tudi na ZN-ovi konferenci o tej temi, kjer je kritiziral predsednika ZDA Georgea Busha.

Nekje pa bo Bill Clinton ostal dobesedno nepozaben: v Prištini, kjer se njegova podoba razteza čez pet nadstropij tamkajšnje najvišje stavbe, v mestu pa je mogoče najti tudi njegov kip in ulico z imenom Clintonov bulevar.

Anja Pavlič