"Ne bom dal nobene druge izjave za javnost, dokler slovenska sodišča ne bodo spoštovala evropske konvencije o človekovih pravicah (še posebej tiste o svobodi govora - besedah, izrečenih v parlamentu) in dokler ne bom dobil odločbe evropskega sodišča (v zvezi s pritožbo glede omenjenega), saj bom le tako vedel, da me ena inštanca še varuje."
Politika je tehnologija odločanja, stroka je le njena podpornica.
Moti me, da je vse manj 82. člena ustave, po katerem so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršna koli pooblastila.
Za svoje politične vzornike med drugim štejem Olafa Palmeja, Giuseppeja Sarco, Willyja Brandta in Alcide De Gasperija.
Hkrati pa je tudi edini, ki je moral za izrečene besede celo plačati, in to zelo drago. Hvalica se je rodil 18. maja 1936 v Kanalu ob Soči. Po začetnem navdušenju nad osvoboditvijo Primorske se je že kmalu začel zavedati razlike med parolami nove oblasti ter resničnostjo, med drugim tudi zato, ker je njegov oče moral zapustiti svojo kavarno za delo v Salonitu Anhovo.
Zaradi večkratnih obiskov sorodnikov v Italiji se je lahko na lastne oči prepričal, da na zahodu ni ravno tako, kot so to opisovali v Jugoslaviji. Pozneje mu bodo v vojaško knjižico tudi zapisali, da je politično prozahodni tip, nevaren za socialistično družbeno ureditev.
Šest let delal v Libiji
Leta 1968 je odšel na delo v Libijo s skupino dvajsetih izbranih inženirjev in tehnikov iz Jugoslavije, kjer so gradili kompleks 10.000 hiš. Med prebivanjem je doživel tudi revolucijo, saj je kralja Idrisa I. čez noč zamenjal Moamer al Gadafi, kar pa zanj ni pomenilo velike spremembe, saj so mu delovno pogodbo podaljšali, tako da je domov prišel po štirih letih.
Osemdeseta pa so bila tudi čas njegovega vstopa v politiko, saj se je aprila 1989 včlanil v takratno Socialdemokratsko zvezo Slovenije pod vodstvom Franceta Tomšiča, iz katere je pozneje nastal SDS. Kot poudarja, se je v stranko vpisal tri leta pred njenim zdajšnjim predsednikom Janezom Janšo.
V državni zbor je Hvalica prišel leta 1992, v njem pa je ostal dva polna mandata, v katerih je s svojimi neštetimi replikami in retoričnimi sposobnostmi nekatere poslance in gledalce navduševal, druge pa spravljal ob živce. Tako je LDS-ovega poslanca Jelka Kacina celo tako razburil, da ga je oktobra 1998 udaril s časopisom po glavi.
Hvalica pa je postavil tudi rekord v najdaljšem govoru v državnem zboru, saj je leta 1995 za govorniškim odrom govoril kar štiri ure in tako izvedel filibustrstvo oziroma govorno obstrukcijo, saj je porabil ves čas, namenjen za razpravo ob sprejemanju igralniške zakonodaje. Na koncu mu je tako uspelo, da se del igralniškega denarja razdeli v okolju, kjer nastaja kot kompenzacija za negativne učinke.
Dejavno je sodeloval pri ugotavljanju nepravilnostih pri privatizaciji novogoriškega Hita, Primexa in tudi drugih "divjih" privatizacijah, zaradi občutljivosti obravnavanih zadev pa se je večkrat čutil celo življenjsko ogroženega.
Sam meni, da ga je mogoče ravno njegova velikanska popularnost tudi "odrezala" iz stranke. Na taboru v Ribnici istega leta je bil najbolj oblegani član stranke, na strankinem kongresu maja 2001, pa je Janša kot edini kandidat za predsednika stranke izjavil, da stranke ne bo vodil, če bo Hvalica izvoljen v izvršni odbor, delegati pa se temu niso upali ugovarjati. Prišlo je tudi do govoric, da naj bi Hvalica želel prevzeti stranko, kar pa sam ostro zanika.
Na krajevni ravni je v mestnem svetu novogoriške občine preživel 3 mandate, od 1994 do 2002 kot predstavnik SDS-a, od 2002 do 2006 pa kot edini izvoljeni predstavnik Liste Ivo Hvalica, pri čemer ni za kampanjo porabil nič denarja.
Skupaj z izstopom iz SDS-a pa je maja 2001 postal tudi prvi poslanec, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi besed, ki jih je izrekel za govorniškim odrom. Državnemu sekretarju na šolskem ministrstvu Nikolaju Žibretu je moral plačati 500.000 sit zaradi razžalitve, poleg tega pa je moral sodbo na lastne stroške objaviti tudi v časopisu Delo. To je naredil tako, da je poleg napisal, da se mu takšna objava ne zdi primerna.
Zadeva je bila sklenjena vse do julija 2005, ko je na dom prejel pismo, ki je vsebovalo sodbo 1. in 2. stopnje ter hkrati izvršbo, po kateri so ga zaradi neizpolnitve nedenarne obveznosti oziroma neprimerne objave sodbe obsodili na penale, tako da so mu vsak mesec rubili po 220.000 SIT od pokojnine, kar ga je popolnoma sesulo.
Reševanje nejasne sodbe se je tako vleklo do maja leta 2006, ko je vrhovno sodišče razveljavilo postopke, še do konca leta pa je moral počakati, da so mu nehali rubiti, po tem pa mu je s pomočjo svojega odvetnika uspelo, da je od Žibreta dobil vrnjen ves denar, brez obresti.
Kot je dejal, so se rane zacelile, vendar brazde ostajajo. Ker to ni bil edini primer, za katerega je bil obtožen, je izgubil zaupanje in zato ne želi dajati intervjujev oziroma se ne dovoli snemati.
Sam tudi pravi, da je razočaran nad slovensko politiko, še posebej nad takšnim parlamentom, kjer poslanci le še berejo referate, čas za repliko pa je strogo odmerjen. Beseda parlament namreč izhaja iz besede govoriti in pomeni prostor, kjer je treba prepričevati in utemeljevati, česar pa naj bi bilo v današnji ostri delitvi slovenskega političnega prostora veliko manj kot v času, ko je bil sam parlamentarec.
Drugače pa živi v Solkanu, od koder je doma njegova žena, redno hodi na bližnji 646-metrski Škabrijel, kljub vsemu pa še vedno voli SDS in se z veliko strankarski kolegi tudi druži, saj SDS še vedno ostaja njegova edina stranka.
"Ne bom dal nobene druge izjave za javnost, dokler slovenska sodišča ne bodo spoštovala evropske konvencije o človekovih pravicah (še posebej tiste o svobodi govora - besedah, izrečenih v parlamentu) in dokler ne bom dobil odločbe evropskega sodišča (v zvezi s pritožbo glede omenjenega), saj bom le tako vedel, da me ena inštanca še varuje."
Politika je tehnologija odločanja, stroka je le njena podpornica.
Moti me, da je vse manj 82. člena ustave, po katerem so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršna koli pooblastila.
Za svoje politične vzornike med drugim štejem Olafa Palmeja, Giuseppeja Sarco, Willyja Brandta in Alcide De Gasperija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje