Zoran Thaler je na politični parket stopil kot študentski in mladinski aktivist. Politično se je angažiral sredi študija. "To so bila res divja in fajn leta," je dejal v pogovoru za MMC. Za poslanca je bil na listi Zveze socialistične mladine Slovenije prvič izvoljen na prvih svobodnih in demokratičnih volitvah leta 1990. Takrat je bil star komaj 28 let. "Bila je cela generacija mladih, se spomnim tistih 'fac' v poslanski skupini in mislim, da povprečna starost ni bila nad trideset let. Seveda pa je bil to rezultat in razvoj dogodkov predvsem od leta 1986 do leta 1990, ko se je takratni ZSMS kot edina mladinska organizacija v nekdanji Jugoslaviji zelo jasno profiliral za večstrankarsko demokracijo, za parlamentarne volitve. In to, da so volitve sploh bile, je bila tudi ena od naših zmag," se Thaler spominja tistega časa.

"Mladi smo bili pogosto zastavonoše"
Na MMC-jevo vprašanje, ali je imela njihova generacija zaradi mladosti kakšne slabe izkušnje v parlamentu, odgovarja, da v DZ niso prišli kot zelenci in da so bili pri mnogih zadevah, ki so se tikale razvoja demokracije in sprememb (ekonomskega) sistema, zastavonoše.

"Interpelacija maščevanje za nepriklanjanje parlamentu"
In kako se je Thaler takrat počutil, kako je doživljal nezaupnico? "Takrat, že preden sem nastopil funkcijo in tudi danes nisem spremenil mnenja, sem se odločil, da grem na polno. To je bil čas, ko je bila Slovenija že dve leti blokirana na poti v EU. Zastavonoša te blokade je bila Italija pod Berlusconijevo vlado in tudi potem pod Dinijevo. To je bila ena izmed mojih prioritet, da za vsako ceno prekinemo to blokado. In mislim, da smo to na čelu z diplomacijo takrat zelo dobro izvedli /.../ In relativno kmalu, leta 1995, smo dosegli ta rezultat, leta 1996 pa prišli tudi do kandidature za polnopravno članstvo v Uniji, kar je bil velik skok za Slovenijo," pojasnjuje.

"Seveda pa je bilo takrat, kot je to v politiki navada, veliko domačih diskusij, ki so skušale diskvalificirati to, kar smo počeli. /.../ In sama interpelacija je bila v precejšnji meri neke vrste maščevanje za moje pretirano nepriklanjanje parlamentu. /.../ Desnico, če tako rečem, je zelo bolelo, da je to uspelo naši vladi, in ne Peterletovi, in to za ceno, ki je bila simbolična."

"Fant, ne ostajaj v politiki celo kariero"
Sicer pa so se mu pozneje obetali spet lepši politični časi, saj je bil leta 1996 še tretjič izvoljen za poslanca, leta 1997 pa znova postal prvi človek MZZ-ja. Še pred koncem istega leta je presenetil z odločitvijo, da zapusti politiko. "Takrat v začetku leta 1997 je bilo meni ključno to, da dokončno postavimo Slovenijo na evropski vlak. Mi smo takrat ujeli zadnjo stopnico zadnjega vagona. /.../ In ko je bilo to doseženo, me je začelo to dogajanje in obsojenost, da se prerekaš vedno z istimi, čeprav ti ni do tega, utrujati. In ko je bilo to narejeno, sem si rekel, 'fant ne ostajaj v politiki celo svojo kariero. Zdaj imaš eno redkih priložnosti, da počneš še kaj drugega'. Zato sem se odločil, da po 11 letih plačanega politika poskrbim tudi sam zase. In absolutno mi ni žal," danes opisuje svoje razloge za odhod. Kako je potekala njegova nadaljnja kariera (ustanovitev lastnega podjetja, pohod v gospodarske vode in na vrh uprave podjetja Simobila) ter kako hobi, ki je postal "biznis", to je sajenje oljk v slovenski Istri, lahko izveste v priloženem videu.

"Slovenska politika v začaranem, zoprnem krogu obtoževanj"
Thaler pravi, da sodelovanje med koalicijo in opozicijo že v času, ko se je sam politično udejstvoval, nikakor ni bilo dobro. Po njegovih besedah se Slovenija v okviru politike vrti v "začaranem, zoprnem krogu medsebojnih osebnih obtoževanj, napadov, podtikanj". "Pri nas se je izredno razpasla navada teh osebnih žalitev in napadov. Tistim, ki so malo bolj grobi in neskropulozni in nemogoči v tem, je lažje. In nekako znižujejo ta skupni imenovalec, in to marsikdaj onemogoča čisto normalne kompromise, sodelovanja in resno razpravo o pravih interesih države. Obstaja vrsta zamer iz preteklih let. Vsak je kdaj koga osebno prizadel, in to precej zastruplja ozračje. To je bilo pred desetimi in več leti in to je tudi danes," dodaja. Sam se tako zelo dobro spominja "zagrizenih klinčev in neodstopanja niti za milimeter".

Med politiki ni imel prijateljev, saj je prepričan, da v njej kot prostoru vseobsegajoče umetnosti oz. igri interesov ni prostora za prijateljstvo v humanističnem smislu. Ob tem meni, da so bili v tistem času prvokategorni politiki Milan Kučan, Janez Drnovšek, Janez Janša, Igor Bavčar in Gregor Golobič: "Ostalo, vsaj v tistem času, je bilo bolj pritlehno." Danes se mu zdita poleg že omenjenih Janše in Golobiča najbolj karizmatična Borut Pahor ter Zoran Janković. Pri slednjem ga sicer moti poudarjanje, da je v politiki le na začasnem delu.

"Poslanci vse bolj motivirani, da postanejo komedijanti"
"Spomnim se neke naše naivne predstave /.../ da smo, ko so bili za naše pojme v parlamentu kakšni malo bolj obskurni ali pa čudaški poslanci, ki so veliko dali na kašne banane (Vitomir Gros, op. a.), ki so jih nosili v DZ, menili, da bodo vsake volitve sproti delovale kot nek filter in da bo tovrstnih junakov vse manj. Čez 10, 15 let pa lahko ugotovimo, da ni tako, da jih je na neki način vedno več. Denimo Ivo Hvalica je bil človek, ki je bil precej vešč in je z eno izjavo, s polminutnim nastopom, naj je bil še tako banalen, 'blesav', 'brez veze', kot se reče v slengu, uspel priti v prvih pet minut Dnevnika. Neki resen poslanec, denimo Feri Horvat, ki je 14 dni, govorim kot primer, študiral svoj nastop, ga ekonomsko utemeljil, pa ni imel 'šans', da pride v medij. Tudi resni mediji v Sloveniji ljubijo neke hipne domislice. To poslance spodbuja k temu, da vse bolj postajajo komedijanti," na vprašanje, ali obstajajo kakšne razlike med tedanjim in današnjim načinom delovanja v politiki, odgovarja Thaler.

"Slovenija zgodba o uspehu, žal pa je veliko zagrenjenosti"
Kljub temu je, na splošno gledano, z razvojem Slovenije zadovoljen. Pravi, da ne gre oporekati splošnemu mnenju, da gre za zgodbo o uspehu, ki jo občutimo tako prebivalci Slovenije kot mednarodna javnost. Poleg tega ga veseli tudi, da v Sloveniji nismo nikoli zdrsnili čez rob desnega populizma ali avtoritarizma, tako kot denimo Hrvati s Tuđmanom in Srbi z Miloševićem. "Ne moremo pa biti zadovoljni s to zagrenjenostjo drug do drugega, s to nesproščenostjo, čeprav smo bili zdaj priča hudim prizadevanjem za sproščenost," dodaja.

Od nove vlade bi si želel nove politike, ki naj bi čim bolj kakovostno, profesionalno in demokratično opravljala to, za kar je pristojna, obenem pa pustila ljudem, da dihajo svobodno in po svoje, ter subsistemom priznala avtonomijo.

Vrnitev v politiko? "Nikoli ne reci nikoli"
Ali Zoran Thaler kdaj razmišlja o vrnitvi v politiko? "Jaz nikoli ne rečem 'ne razmišljam'. Ljudje imamo možgane za to, da razmišljamo in po navadi, kadar ne spimo, nam ves čas delujejo in razmišljamo o vsem mogočem. Kar se politike tiče, sem se včasih pohecal in napovedoval, kdaj se vračam, do tega je še kar nekaj let, za zdaj pa upam, da ostanem zunaj nje. Mislim pa, da je to preveč pomembna dejavnost, da bi se ji človek odrekel za vedno."

Marjetka Nared
marjetka.nared@rtvslo.si