Rojen je bil leta 1925 v kmečki družini kot najmlajši med sedmimi otroki. Prvo pesem je napisal že s trinajstimi leti in takrat začutil svojo pripadnost slovenstvu in uporništvo proti fašistični raznarodovalni politiki. "Pri trinajstih sem napisal pesem v slovenskem in italijanskem jeziku. Ko sem videl pred seboj pesem v italijanščini, se mi je uprlo, nakar sem si rekel: 'Pa ja ne boš ti kot Slovenec, prej še misleč, da bom s pisanjem v italijanskem jeziku bogatil italijansko poezijo, pisal v tujem jeziku. Samo slovenski pesnik bom!'" Pri šestnajstih letih so ga zaradi pisanja v slovenskem jeziku celo izključili iz gimnazije. "Pisanje v slovenščini je bil upor, čeprav samo za svojo rabo," se spominja.

V politiko zaradi kulture, ven zaradi strank
Leta 1942 je postal aktivist OF-a, po kapitulaciji Italije se je pridružil partizanom. Študij je nadaljeval na slavistiki v Ljubljani in se nato zaposlil kot novinar, pozneje pa ob svojem širokem literarnem ustvarjanju našel čas tudi za politiko. Dva mandata je bil delegat slovenske skupščine, dva mandata podpredsednik SZDL-ja, pa tudi predsednik Zveze pisateljev Jugoslavije, na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 pa izvoljen tudi v predsedstvo prve samostojne slovenske države.

"Po vojni sem bil eden tistih pesnikov oziroma pisateljev, ki smo bili prepričani oziroma še vedno smo, da popolna izolacija literature od politike zlasti pri majhnem narodu ni mogoča. Politika, tudi ko je demokratična, ustvarja razmere, ugodne ali neugodne, za delovanje literature in kulture nasploh. Prepričan sem, da kultura vpliva na občutek, da si enakovreden po človeški plati pripadnikom velikih narodov. Primerjati se le po ekonomski ali vojaški moči ti bo vedno dajalo občutek, da si inferioren," ja na kratko razložil, kaj ga je potegnilo med politike.

Po osamosvojitvi je še nekaj časa deloval v slovenski politiki, a se nato iz te sfere umaknil. "Tisti dan, ko smo bili priznani, smo imeli sejo predsedstva. Predsednik vlade Lojze Peterle je dejal, da zdaj pa ni več razloga, da skupaj zasedamo in da je konec skupnega dela, ter nato začel s strankarskimi interesi," razlaga.

Nikoli proti svoji vesti
Ni mu bilo do strankarskih delitev, verjel je v svoje ideje in vrednote, in kot pravi, si ni nikoli sam prizadeval priti v politiko, ampak so ga v to potiskali drugi, ker po njegovem mnenju vsaka politika rabi kulturnike, on pa je bil eden »čistih« politikov, saj mu ni bilo nič očitati. Vedno je bil načelen. "Ko se je družba strukturirala strankarsko, zame politika ni bila več zanimiva," pojasnjuje svoj umik iz politike. "Tudi ko sem vstopil v politiko, sem vedno vztrajal pri tem po dvema pogojema. Najprej, da nihče od mene ne terja, da zagovarjam kar koli, o čemer ne bi bil prepričan, da je etično in v skladu z mojo osebnostjo. Drugič, če kot pesnik ali pisatelj ne bi mogel delovati, bi se tudi takoj umaknil. Ampak če gledate mojo bibliografijo, tudi v času politike moje ustvarjanje ni popustilo," zagovarja svojo načelnost.

Ni mu všeč tudi, kako si nekateri čezmerno pripisujejo zasluge za osamosvojitev: "Razmere so na površje vrgle nekaj ljudi, ki so imeli svoje zasluge za organizacijo, ampak če ne bi bilo množične podpore, bi bilo vse skupaj samo še zanimiv pripetljaj, in zato sem jaz prepričan, da se dela krivica ljudem in narodu … // … narod je bil ves zraven, ne glede na politično prepričanje. Jaz sem to imenoval 'enotnost v razlikah'."

Kljub starosti nima miru
Dobitnik obeh Prešernovih nagrad je za MMC zaupal, da kljub starosti miru nima. Ureja svojo zapuščino, pri tem pa sodeluje tudi z državnim arhivom, posveča se poeziji, udeležuje se kulturnih dogodkov, kjer nastopa in predstavlja svoje delo ali delo drugih kulturnikov, veliko časa pa posveti tudi obiskom partizanskih komemoracij, saj pravi, da je eden redkih, ki lahko govori, ne da bi imel pred seboj napisano besedilo. O tem smo se tudi sami prepričali. Ciril Zlobec govori prepričljivo, samozavestno, z velikim poudarkom na etiki. "Lahko bi govorila o čemer koli," je dejal med pogovorom, a bolj za šalo kot zares, seveda.

Pred dvema mesecema je izdal novo knjigo, drugo svojo veliko strast, prevajalstvo, pa je pustil bolj na stranskem tiru. Pravi, da mu obilica dela na stara leta ne godi, vendar pa je po njegovem mnenju to tudi način, kako ohranja svojo vitalnost in zmožnost razmišljanja in nadaljnjega ustvarjanja. Ob tem se je spomnil tudi na svoje »soborce« – četverico, ki so jo poleg njega sestavljali še Kajetan Kovič, Tone Pavček in Janez Menart. "Menart je umrl, Kovič ni najbolj blestečega zdravja, jaz in Pavček pa še migava in tudi bova, dokler bova lahko," je komentiral skupek spominov na prijateljstvo, ki se je začelo z zbirko Pesmi štirih leta 1953.

Zdaj ko intenzivno ureja svoje zapise in dokumente, je odkril tudi številna nedokončana dela, ki bi jih lahko uredil, opremil s spremno besedo in jih izdal, kot to mnogi počnejo, vendar mu to »preprečuje« samokritičnost, saj se sprašuje, ali so te stvari res tako pomembne, da jih kaže pri tej množici knjig izdajati, čeprav je mnenja, da bi bilo zanimivo za marsikaterega bralca spremljati tok slovenske misli od leta 1945 naprej.

"Ne smemo biti čreda ovac"
"Če bomo enkrat zamorili individualnost človeka, potem smo čreda ovac, ki jih lahko kdor koli vodi tudi v klanje," opisuje stanje oziroma odločitev, pred katero smo se v globaliziranem svetu znašli tudi Slovenci, in nas prepriča tudi o tem, da ga tudi na starost politika še vedno zanima. Glede slovenske politične elite meni, da misli, da mora biti enaka velikim, kar se je pokazalo tudi med predsedovanjem.

"Mislijo, da morajo narediti nekaj velikega, da bodo enakovredni velikim. Nemogoče! Evropsko unijo vodijo Francozi in Nemci in njihov interes je evropski interes. Sicer je ta mnogokrat pozitiven, ampak vendarle mi ne moremo ustvariti nečesa, kar bo interes velikim. Mi moramo misliti predvsem nase, da ustvarimo družbo, ki bo Slovence napolnila z ustvarjalno samozavestjo, z intelektualnostjo, z izobraženostjo, da bomo imeli v komunikaciji s tujci občutek enakopravnosti," dodaja.

Kritičen do slovenske politične elite
Kritičen je do slovenske politične elite, za katero meni, da je s svojim delovanjem kratkoročna: "Bojim se, da ta politika postaja, kot vsaka, oblastniška in samo gleda, kako bo prevladala, in se afirmira ne s pozitivnimi dejanji, ampak z razkrinkavanjem drugače mislečih. Vedno se najdejo afere, ki razkrivajo, kako je en del družbe gnil, lopovski in kradljiv. Nastane vtis, da je slovenski narod ena druščina samih razbojnikov, lopovov brez vesti, morale in poštenosti."

Brez dlake na jeziku, veliko bolj žlahtno kot tragikomične dnevnopolitične debate in dokaz, da Ciril Zlobec ostaja opomin plehkosti, neracionalnosti in neetičnosti, ki jo vse večkrat zasledimo v naši politiki.

Mitja Kandare