Danes, pri 88-ih letih, piše spomine zase, javnost pa jih ne bo mogla prebrati, saj je v njih, kot pravi, še vedno preveč tem, ki bi razburile ljudi. Spomine o svojem pestrem življenju bo podaril le državnemu arhivu in družini, ki je z leti postala kar številčna. Z ženo Lucijo, s katero sta poročena že 62 let, imata tri otroke, šest vnukov in tudi že tri pravnuke.

Pomembna vloga v NOB-ju
Hafnerjevo življenje je najprej zaznamovala druga svetovna vojna. Leta 1941 je kot mlad fant iz Stražišča pri Kranju vstopil v NOB, že leto pozneje pa so mu nacisti zaradi sodelovanja s partizani ubili mamo, sestro in brata. Med vojno je v NOB-ju hitro napredoval, bil je politični komisar I. grupe odredov in 18. divizije, sekretar PK SKOJ-a in tudi udeleženec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. Za svoje delovanje v osvobodilnem boju je bil večkrat tudi odlikovan.

Sanje o boljšem sistemu
Po vojni so, kot pravi sam, želeli vzpostaviti boljši in pravičnejši sistem, sam pa je k temu ogromno prispeval. Najprej je politično deloval v domačem Kranju, nato je postal podpredsednik Izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije, zatem predsednik sindikatov RS-ja, pozneje pa predsednik republiške skupščine, medtem je tudi šest let živel v Beograd.

Z veseljem se spominja tistih časov in tudi realno ocenjuje svoj politični prispevek socializmu. Prav zato ne razume, zakaj se ljudje najbolj spominjajo njegovega žuganja Miloševiću leta 1988, ko pa je, kot pravi, storil toliko drugih, pomembnejših stvari, kot sta, denimo, uvedba pokojninskega zavarovanja za kmete in izboljšanje socialnega statusa delavca.

Prav delavec je po njegovem mnenju danes na slabšem, kot je bil v času Jugoslavije, vendar do današnjih politikov ni pretirano kritičen, očita jim je le to, da so premalo zaverovani vase.

Po upokojitvi še pet let dela
Vinko Hafner se je upokojil že leta 1984, nato pa še pet let, do znanega odhoda Slovencev s kongresa leta 1989, deloval kot član centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Prav odhod s kongresa ga je spodbudil, da se je s politiko dokončno nehal ukvarjati.

Po osamosvojitvi, za katero meni, da bi jo lahko boljše izpeljali in z manj škode za druge republike nekdanje Jugoslavije, je postal član prenovljene Zveze komunistov Slovenije. Tem načelom sledi še danes, saj verjame, da je bilo tako možno urediti boljši sistem, a to v Jugoslaviji ni uspelo, čeprav je sam videl možnost, da bi tudi Slovenci v njej živeli dobro in varno.

Sabina Zonta