Živel dan mladosti – svoboda umetniški ustvarjalnosti je Novi kolektivizem v maniri jugoslovanskega pravorečja v časopisu Tribuna zapisal leta 1987. Šlo je za besedilo, v katerem je skupina oblikovalcev, ki je tvorila in še tvori enega od organov kolektiva NSK, pojasnila, zakaj je njen plakat ob dnevu mladosti nikakor ne dela odpadnika v odnosu do zapovedane jugoslovanske ideologije. Prav nasprotno, plakat, pri katerem je bilo najspornejše to, da je bil priredba plakata Junaška alegorija tretjega rajha umetnika Richarda Kleina iz leta 1936, je bil prav zaradi parazitiranja na propagandni umetnosti nekdanih sovražnikov Jugoslavije državotvoren in je še poudaril prizadevanja vseh borcev zoper fašizem in nacizem.

Atletski mladenič z znamenjanimi artibuti
Razlage država, katere vitalnost je bila tedaj že zelo načeta in katere vodje so miselno še vedno prebivali tam nekje v letu 1955, ni sprejela. Zaradi plakata, ki ga je kot uradni plakat dneva mladosti 1987 sicer izbrala jugoslovanska mladinska organizacija – navezave na nacizem njeni člani seveda niso prepoznali -, je izbruhnila državna afera, o kateri so razpravljali v vseh medijih; o njej je poročal celo The Economist.
Podoba atletsko grajenega mladeniča s plamenico v obliki Plečnikove vizije stavbe slovenskega parlamenta v eni ter z jugoslovanskim praporjem, na vrhu katerega ždi grlica, v drugi roki je imela za posledico ukinitev praznovanja dneva mladosti, dogodek, ki je Slovence v mislih številnih Jugoslovanov predstavil kot svojeglavce, ki 'hočejo biti nekaj posebnega, celo nekaj več', pa je bil tudi svojevrstna napoved dogodkov, ki so dokončno zatresli zarjavelo konstrukcijo, ki je pokonci držala Jugoslavijo. V mislih imam seveda afero JBTZ.
Dati NSK-ju celovito podobo
Čeprav so številni Slovenci šele ob aferi ob dnevu mladosti prvič slišali za Novi kolektivizem, je skupina obstajala že od leta 1983. Nastala je kot neke vrste dopolnilna dejavnost drugim skupinam NSK-ja, skupinam Laibach, Irwin in Scipion Nasice. Nastanek Novega kolektivizma mi pojasni Roman Uranjek, poleg Dejana Kneza, Mirana Moharja in Darka Pokorna 'ena čertina' kolektiva: „Ko smo leta 1983 ustanovili Irwin in Scipio Nasice, smo trije prijatelji, Dejan Knez iz Laibacha, jaz iz Irwina in Miran Mohar, ki je bil tedaj v teatru Scipio Nasice, ugotovili, da bi bilo dobro oblikovati celovito podobo NSK-ja. Miran je povabil še Darka Pokorna in nastal je Novi kolektivizem. Najprej smo naredili znak NSK-ja in od tedaj naprej smo oblikovali identiteto NSK-ja.“
Lažnivi potni list, ki rešuje življenja
Nastal je danes že skoraj monumentalni opus ovitkov različnih izdaj skupine Laibach, plakatov za njene koncerte in za predstave gledaliških skupin NSK-ja, plakatov s politično vsebino in insignij države v času NSK-ja. Prav ob omembi zadnjih smemo zapisati, da umetnost rešuje življenja. Pa tega ne mislimo v prenesenem romantičnem pomenu iskanja tolažbe zaradi trpljenja v tej solzni dolini v umetniških izdelkih. Posedovanje potnega lista države NSK, ki 'sumljivo' spominja na diplomatski potni list, je v času obleganega Sarajeva številnim omogočilo zapustiti mesto. Iz istega razloga so si pred kratkim potni list priskrbeli in uspešno uporabili nekateri Nigerijci.
Retroavantgarda ostaja poglavitni princip
Tako kot velja za druge člene umetniškega organizma NSK, je tudi za Novi kolektivizem kot osnovni umetniški postopek značilna retroavantgarda. Gre za načelo, da je travme, ki so zaznamovale preteklost in ki nas zato še danes težijo, mogoče preseči le s simboličnim vračanjem v preteklost; s prilastitvijo simbolov te težeče nas zgodovine in z retrocitiranjem njej lastnih umetniških slogov. Gre za aktualizacijo preteklosti, za opominjanje, da nikakor ne gre zanikati tistega, kar je sestavljalo miselni in materialni svet naših prednikov. Poskus zanikanja teh elementov v resnici še okrepi njihov dejanski obstanek. Je zanikanje možnosti zanikanja njihovega nadaljnjega obstoja.
Otroci se zbujajo z NSK-jem
Osebne zgodovine Novega kolektivizma ne sestavlja le delo v okviru NSK-ja. Četverica se je od samega začetka zavedala, da je oblikovanje tudi vir zaslužka. Iz tega spoznanja se je porodila vrsta 'zunanjih' projektov in vsaj zaradi enega lahko zapišem, da je 'moja' generacija (= tisti, ki so v osemdesetih ob nedeljah zjutraj 'buljili' otroški program) dobesedno 'gor zrasla' z NSK-jem. Novi kolektivizem je bil namreč tisti, ki je oblikoval danes že legendarne napovednike otroških oddaj, v katerih so 'nastopali' klobuki. Novi kolektivizem je sicer med drugim oblikoval še informacijsko in promocijsko gradivo za številne kulturno-umetniške ustanove, tudi za filmske produkcije, navsezadnje pa tudi za še eno državo, ko ji pripadajo njegovi člani – Slovenijo.
Med umetnostjo in prodajnim dizajnom
In tako smo se znašli v letu 2008, v katerem Novi kolektivizem še vedno obstaja in deluje. Po starih načelih, katerih bistvo je 'bivanje' nekje med umetnostjo in oblikovanjem, ki se tudi prodaja. Sledi Uranjekovo pojasnilo: „Zavestno nismo postali 'korporacija', kot sta na primer Futura ali Pristop, kjer gre predvsem za to, da neka produkcijska hiša zakuplja medijski prostor. Smo predvsem umetniki, ki delamo dizajn za dušo. Iz tega sledi, da striktno delamo na določenih vizualnih poljih, ki nam odgovarjajo. Zato tudi pogosto zavrnemo kakšne ponudbe, ker se z njimi preprosto nikomur ne da ukvarjati.
Smo klasični dizajnstudio, ki izhaja iz iste zgodovinske pozicije, kot jo je na primer imel Bauhaus, kot je bila v bistvu značilna za utopični model umetnika z začetka prejšnjega stoletja – umetnik kot človek, ki se ukvarja tudi z oblikovanjem celotnega življenjskega prostora, z interierjem in eksterierjem. Ne pa samo s sliko. Kar naredimo, so pogosto izdelki, ki so del sodobne umetnosti, ki pa jih tako zapakiramo, da gredo na tržišče.“
Pomemben klic iz New Yorka
To tržišče je mednarodno. Eno zadnjih zares uspešnih in tudi v mednarodnem oblikovalskem okolju pomembnejših projektov je tako oblikovanje novega znaka za sloviti newyorški umetniški instituciji. Gre za znameniti newyorški muzej sodobne umetnosti (MoMA), ki se je združil z ustanovo P. S. 1, najbolj radikalnim razstaviščem v New Yorku zadnjih dveh desetletij. Ob združitvi se je pojavila potreba po oblikovanju novega prepoznavnega simbola; po 'kapitulaciji' dveh oblikovalcev je MoMA vpoklicala Novi kolektivizem in sprejela njegov predlog.
Z institucijo P. S. 1 je povezan še en večji nedavni podvig Novega kolektivizma. Kolektiv je namreč postal 'uradni' oblikovalec katalogov razstav, ki jih v kooperaciji prirejata P. S. 1 in ustanova Kunstwerke iz Berlina. „Določili smo format katalogov, tipografijo, notranjo ureditev kataloga, vključno s predstavitvijo umetnika. Gre za popolnoma avtorsko delo Novega kolektivizma,“ pove Uranjek, ki obenem omeni še enega vsaj po mojem mneju najbolj prikupnih in vedno aktualnih projektov Novega kolektivizma. Prav posebno novoletno čestitko: „Z Lučko Čehovin vsako leto naredimo novoletno čestitko, ki je v povezavi s Černigojem ali Kosovelom. Ker je to pač 'fajn' naredit.“
Polona Balantič