Walensa (izgovori se "Valensa") se je rodil v kmečki družini septembra leta 1943. Leta 1967 se je preselil v Gdansk, kjer se je preživljal z delom v Leninovi ladjedelnici in kmalu postal zelo dejaven v sindikalnem boju, zaradi česar je tudi izgubil delo. Leta 1980 je s somišljeniki ustanovil neodvisno nekomunistično delavsko zvezo Solidarnošč (Solidarnost), ki je v kratkem času pridobila deset milijonov članov, Walensa pa je bil njen nesporni voditelj.

Z njim na čelu so v ladjedelnici v Gdansku začeli stavko, ki se je razširila po vsej državi, z njo pa so poljski delavci dobilo zakonsko pravico do stavke in organiziranja svojih sindikatov. Potem ko je vodja komunistične stranke postal general Jaruzelski, je bila Solidarnost razglašena za nezakonito organizacijo, Walensa pa je moral za dve leti v zapor. Za vlogo, ki jo je odigral v nenasilni revoluciji na Poljskem, je leta 1983 prejel Nobelovo nagrado za mir, a jo je zaradi strahu, da mu oblast ne bo dovolila več vstopa v državo, sprejela njegova žena Danuta. Tri leta pozneje je Solidarnost postala zakonita.

Dober borec, sporen predsednik
Walenso je ljudstvo za preteklo delo leta 1990 nagradilo s tem, da ga je za petletni mandat izvolilo na mesto predsednika države, a v tej vlogi si je pridobil veliko kritikov, ki so trdili, da je bil diktatorski, brez jasno postavljenih ciljev, zmeden, ter da se je preveč naslanjal na vojaške in varnostne službe, vlado pa je menjal vsako leto.

Vse to je pripeljalo do tega, da je leta 1995 tesno, za manj kot en odstotek, izgubil volitve proti Aleksandru Kwašniewskemu, ki je nasprotnika premagal tudi s tem, da je trdil, da ima sam univerzitetno diplomo, Walensa pa je "le" električar, kar se je pozneje izkazalo za laž. "Zgradil sem demokracijo, zdaj pa sem jo predal v druge roke," je Walensa komentiral poraz. Še isto leto je ustanovil Institut Lecha Walense, ki se ukvarja z spodbujanjem demokracije, vključevanja v evropske povezave in tržnega gospodarstva na Poljskem.

Podpora le še enoodstotna
Po bolečem porazu je zatrdil, da se bo umaknil v "politični pokoj", a vseeno ostal dejaven in skušal oblikovati novo stranko. Leta 2000 je celo ponovno kandidiral na predsedniških volitvah, a dobil zanemarljiv en odstotek glasov, saj so mu Poljaki zamerili, da si je skušal ponovno prisvojiti oblast. Po tem neuspehu je postal predavatelj zgodovine in političnih ved na več evropskih univerzah.

Da se njegov obraz ne pozabi ...
Leta 2004 so letališče v Gdansku uradno preimenovali v Letališče Lecha Walense, njegov podpis pa je del logotipa letališča. Še vedno se rad pojavlja v javnosti. Tako je svojo državo predstavljal na pogrebu Ronalda Reagana, leta 2007 se je kot predstavnik poljske vlade udeležil pogreba Borisa Jelcina, na odprtju zimskih olimpijskih iger v Salt Lake Cityju leta 2002 pa je nosil evropsko zastavo. Leta 2003 so njegovih "21 zahtev", na roko napisan spisek zahtev med stavko v ladjedelnici leta 1980, Združeni narodi uvrstili v katalog najpomembnejših zgodovinskih dokumentov.

Na parlamentarnih volitvah leta 2005 je svojo podporo javno izrazil poznejšemu zmagovalcu Donaldu Tusku, leto pozneje pa se je izčlanil iz sindikata Solidarnost. Kot vzrok je navedel vse večjo moč konzervativnih bratov Lecha in Jaroslawa Kaczynskega in podporo sindikata njuni stranki Zakon in pravičnost. "Več kot očitno je, da tukaj ni več prostora zame."

Spregovoril med oranžno revolucijo
Ni mu bilo vseeno niti za dogajanje po svetu. Leta 2004 je tako posredoval v sporu glede izida predsedniških volitev v Ukrajini. Nagovoril je množico protestnikov v Kijevu: "Vse življenje sem se boril za svoje ideale. Položaj na Poljskem je bil verjetno še težji, kot je vaš, a verjamem, da vam bo z zagonom in predanostjo uspelo izboriti zmago." Takratnemu predsedniku Viktorju Janukoviču pa dejal: "Izgubil boš, nikakršne možnosti za zmago ni. Edina izbira je poraz s prelivanjem krvi ali poraz na miren način."

Je bil Bolek res Walensa?
Letos so se na Poljskem ponovno pojavile govorice, da je Walensa pod vzdevkom "Bolek" v 70. letih sodeloval s komunistično tajno policijo. V knjigi "SB in Lech Walensa" je bilo zapisano, da je policijo pogosto obveščal o dogajanju v ladjedelnici in bil zato tudi denarno nagrajen. Namigovanja je zavrnil z besedami, da gre za "pravljico" in "liste, vredne samo koša za smeti". "Ustvarili so pravljico o tem, da je bil Lech Walensa pogumen borec, da pa je imel v mladosti trenutke šibkosti, v katerih je sodeloval s tajno policijo. Nekaj so si morali izmisliti in posegli so v daljno preteklost, za katero ni mogoče imeti dokazov."

Za tehniko nima "dveh levih" rok
Mnoge je presenetil z izjavo, da je velik ljubitelj zabavne tehnologije in da je lastnik dlančnika in prenosnega računalnika, ter da pogosto uporablja program Skype za pogovore. Sam sebe je odigral v filmu Andrzeja Wajde o gibanju Solidarnost, ta posnetek pa se je pojavil tudi v videospotu Michaela Jacksona "Man in the Mirror". Konec devetdesetih mu je podjetje Gillette ponudilo milijon dolarjev, če bi si v reklami obril svoje znamenite brke, a je ponudbo gladko zavrnil, čez nekaj let pa si je "samo za zabavo" za nekaj mesecev brke vendarle obril.

Poleg Nobelove nagrade je bil nagrajen tudi z nekaj drugimi mednarodnimi priznanji. Ameriške in evropske univerze so mu podelile 33 častnih doktoratov, za "moškega leta" pa so ga razglasili pri reviji Time in časopisih The Financial Times in The Observer. Kljub nekaj zdravstvenim težavam s srcem ostaja siva eminenca poljskega javnega življenja in zaželen govorec.

A. P.