Po odhodu z Downing Streeta 10 je železna lady, kot so ji zaradi neomajnosti nadeli vzdevek, ostala aktivna v politiki, o čemer priča tudi dejstvo, da je 82-letna legendarna političarka preživela noč v londonski bolnišnici St. Thomas, potem ko ji je postalo slabo med večerjo s poslanci zgornjega doma britanskega parlamenta.

Nepopustljiva prva premierka Velike Britanije
13. oktobra 1925 rojena Margaret Roberts je kot prva ženska v zgodovini leta 1975 prevzela vodenje konzervativne stranke, štiri leta pozneje pa je postala še prva premierka v zgodovini Združenega kraljestva. Znana je bila kot nepopustljiva voditeljica, njeno vodenje vlade pa so zaznamovali trud za ponovno rast britanskega gospodarstva, zmanjšanje vloge države v ekonomiji, stalno nasprotovanje Sovjetski zvezi in ostra retorika, prizadevala pa si je tudi povrniti slavo in vpliv Velike Britanije na mednarodnem prizorišču.

Po koncu premierovanja v literarne vode
Po koncu vodenja vlade je šla po stopinjah mnogih politikov: začela je pisati. Svoje spomine je izdala v dveh knjigah: The Path to Power (Pot do oblasti) in The Downing Street Years (Leta na Downing Streetu), v kateri je upor v vladi, ki je privedel do njenega odstopa, označila za izdajo z nasmehom na obrazu. Po knjižni predlogi je BBC leta 1993 posnel tudi dokumentarno serijo.

Leta 1992 se je ostro zavzela za ukrepanje Nata zoper srbske sile, ki so napadle Goražde in Sarajevo. Kot je dejala, mora Nato ustaviti etnično čiščenje in ohraniti bošnjaško državo. Dejala je, da jo to, kar se dogaja v Bosni, spominja na ekscese nacistov, in opozarjala, da bi lahko prišlo do holokavsta.

O njeni naklonjenosti ZDA, že za časa premierovanja je bila znana kot tesna zaveznica, tako politična kot nazorska, in takratnemu ameriškemu predsedniku Ronaldu Reaganu priča tudi dejstvo, da je bila rektorica britanskega kolidža v ZDA, College of William in Mary v Virginiji, ustanovljenega po kraljevem ukazu daljnjega leta 1693. Postala je tudi rektorica edine zasebne britanske univerze, University of Buckingham, od katere pa se je leta 1998 poslovila.

Četudi proč od odločanja je v 90. letih jasno izražala svoje poglede na politiko Johna Majorja, ki jo je nasledil na položaju premierja: očitala mu je povišanje javne porabe in podporo Evropski uniji. Po drugi strani pa je, precej presenetljivo, pohvalila Tonyja Blaira, ko je leta 1994 postal vodja laburistov. Označila ga je "kot najboljšega laburističnega voditelja po Hughu Gaitskellu."

Veliki zaveznik Pinochet
Leta 1998 je obiskala nekdanjega čilskega predsednika Augusta Pinocheta, ko je bil ta v hišnem priporu v Surreyju. Pinochet, ki je bil njen ključen zaveznik v Falklandski vojni, je bil obtožen kršenja človekovih pravic, Thathcerjeva pa mu je izrazila svojo podporo. O podpori Pinochetu je govorila tudi leta 1999 v svojem govoru na shodu konzervativne stranke - prvem po odhodu z mesta predsednice stranke- , kjer je stresla tudi kopico kritik na evropske države.

Vseskozi protievropska drža železne lady
Leta 2002 je izdala knjigo Statecraft: Strategies for a Changing World, v kateri je razgrnila svoje misli o mednarodnih odnosih po letu 1990, največ prahu pa so dvignila poglavja o Evropski uniji, kjer se je zavzela za ponovna pogajanja o britanskem članstvu z namenom večje suverenosti in celo predlagala izstop, če pogajanja ne bi uspela. Leta 2004 je tudi ostro nastopila proti predlogu uvedbe osebne izkaznice, češ da gre za nemški koncept, ki je popolnoma tuj Britancem.

Kljub letom politično aktivna
Zaradi več manjših kapi naj bi od leta 2002 imela težave s kratkoročnim spominom, zato so ji zdravniki odsvetovali javno nastopanje. A to je ni ustavilo. Leta 2005 je 13. oktobra v hotelu Mandarin Oriental Hotel bučno proslavila 80. rojstni dan, zabave pa sta se med drugim udeležila tudi kraljica Elizabeta II. in vojvoda Edinburški. Septembra istega leta je odpotovala tudi v New York, kjer se je udeležila slovesnosti ob 5. obletnici terorističnih napadov.

V enem zadnjih javnih nastopov ob odkritju kipa v britanskem parlamentu februarja 2007 je hudomušno dejala: 'Bolj bi mi bilo sicer všeč, če bi bil kip iz železa, a tudi bron je v redu - ne bo zarjavel.'

K. T.