Ali je res Iztok Čop še vedno najbolj prepoznaven športnik v Sloveniji? 25 let uspehov in predvsem olimpijskih medalj, v času, ko je Slovenija postala samostojna država, so dejavniki, ki so pripeljali do tega, da ga pač vsi Slovenci poznamo in ga še bomo. Pojdite vprašat stare mame in očete, ne samo moških med 18. in 49. letom, ki sicer v očeh oglaševalcev narekujejo smernice življenja.

Predstavitev Mediane na konferenci Sporto dan po podelitvi nagrad športna znamka leta 2013 je razburila številne, da so se spraševali o verodostojnosti podatkov in raziskave, ki išče, kateri športniki in klubi so tržniško najzanimivejši v deželi pod Alpami. (Slavko Jerič je odgovore iskal v intervjuju z Janjo Božič Marolt).

A mene je najprej pritegnila ugotovitev, da nogometašem manjka simpatičnosti ali pa pogovorov o njih. Kako močni so stereotipi o "tupih fuzbalerjih"?

Milivoje Novaković bi že pred leti mirno lahko rekel Sloveniji ne, saj je tu kot mladinec ob prehodu med člane zašel v nemogoče izsiljevanje in je moral oditi čez mejo, da je na tujem uspel kot nogometaš (vsaka podobnost z mladimi, ki vse bolj množično iščejo priložnosti v tujini ni naključna). Tako pa je "Nova" bil prvi napadalec Kekove izbrane vrste ob igranju na mundialu v Južni Afriki, v zadnjem letu pa katalizator skoraj popolnega preobrata v Katančevi reprezentanci. Valterja Birso je ob sanjskem prestopu spremljal posmeh (hišnik, podajalec brisač), a sinoči je zrežiral prva dva gola Milana za prepotrebno zmago v Ligi prvakov. Kevin Kampl je najbolj navdušujoč slovenski nogometaš zadnjih let, a kaj kot "gasterbajtar" še ni osvojil slovenskih športnih src.

In tukaj imamo najboljšega slovenskega nogometaša, ki v najbolj množičnem, konkurenčnem in globaliziranem športu spada med najboljšo deseterico na svojem položaju. A kaj ko je Samir Handanović v zadnjem letu postal šolski primer zapravljanja naklonjenosti javnosti. V skorajda izgubljenem položaju je kot kapetan sam sebe zastavil in z drzno napovedjo o reprezentančni upokojitvi skušal zasukati Stojanovićevo ladjo, ki je rinila na čeri namesto v Brazilijo. Do preobrata je res prišlo, a on še vedno molči. (Moja žena pravi, da je tvegal in zafrknil, zdaj pa kot pravi moški ne prizna napake.)

Preblisk - koliko se najboljši ekipni športniki sploh tržijo v Sloveniji? Z zaslonov me napadata izklesano telo Cristiana Ronalda in umirjena genialnost Lionela Messija, a "naših" skorajda ni nikjer. Izginila so celo legendarna "takšna okna bom imel tudi jaz" Edija Kokšarova, najboljšega tujega športnika, ki je na vrhuncu kariere igral v Sloveniji.

Anže Kopitar kot športnik, ki samo na MMC-ju letno poskrbi za okoli 100 naslovov, ni zavezan nikomur, "Sarma" je premeteno izbral leseno hiško, pravi preboj z vseprisotnostjo je zares naredil le Goran Dragić, ki je telekomunikacijskemu operaterju dodal še rusko banko.

Pomislek - ali si najboljši sploh želijo tega? Finančno preskrbljeni za vse življenje in tekmujoči na največjih svetovnih odrih ne potrebujejo še dodatnega dela v domovini, pri čemer so hkrati previdni, s kakšno znamko se lahko povežejo. Ob tem bi kot posamezniki tudi hodili v zelje državnim reprezentancam, ki ob majhnosti trga in krizi skrbno pazijo na svoj življenjski prostor.

Na koncu koncev je to zdravo, vsaj nam tako kot v osrednji Španiji in Portugalski CR7 ne skače z vsake druge strani ali zaslona ali police v vseh možnih pojavnostnih oblikah. Obenem se (vsaj za zdaj?) pušča veliko prostora tudi športnikom iz posameznih športov, ki bazirajo v Sloveniji in tekmujejo na mednarodni sceni ter imajo tako med sezono kdaj tudi čas, da skočijo k Mariu in tako osvojijo nove simpatije, ki nogometnim "milijonarjem" manjkajo.

P. s.: O naslovu - kdo pa si želi, da bi sestra xy slovenske športne superzvezde delala pevsko kariero kot Katia Aveiro?