Letos je med 29. junijem in 6. julijem potekal v Bologni sedemindvajseti festival Il Cinema Ritrovato (Ponovno odkrita kinematografija), na katerem je bilo prikazano več kot tristo filmov. Filmi se predvajajo v štirih kinematografih, v glavnem dostopnih z ulice Via della Lame, ki se v tednu festivala spremeni v pravo ulico filma. Ponoči so projekcije tudi na ogromnem platnu, postavljenem na trgu Piazza Maggiore.
Med drugim je tokrat Bologna ponudila: retrospektivo zgodnjega japonskega zvočnega filma; češkoslovaški modernizem iz šestdesetih let prejšnjega stoletja; kratke filme, ki jih je Charlie Chaplin posnel za studio Mutual; evropski "cinemascope" film; dela edine režiserke zgodnjega sovjetskega filma Olge Preobraženske; neme filme Alfreda Hitchcocka (vključno z dramo Easy Virtue iz leta 1928, enim najboljših filmov o snobizmu in omejenosti, ki sem ga kadar koli videl) ter izvirno stereoskopsko 3D-različico njegovega Kliči M za umor (Dial M for Murder, 1954). Edina težava tega festivala je, da je neizogibno, da obiskovalec izpusti veliko več filmov, kot jih vidi.

Urbane rapsodije
Kar se tiče filma, se nikoli nisem osvobodil občutka (na neki način morda otroškega), da gre za veliko pustolovščino odkrivanja. Prva srečanja s Chaplinom, Fellinijem, Kurosawo in italijanskim neorealizmom so med najpomembnejšimi dogodki mojega življenja. Pravzaprav so neločljiv del mojega življenja, tako da sem bil v Bologni vesel prvega srečanja ali odkritja filmov, o katerih sem do zdaj veliko slišal, mi jih pa nikoli ni uspelo videti. Med njimi je Le joli mai (1963) Pierra Lhomma in Chrisa Markerja. Film je neizbrisen intimni in politični portret Pariza prvega maja po koncu vojne v Alžiriji.
To je mozaik uličnih prizorov in pogovor z raznolikimi ljudmi, od modne ustvarjalke Lydie, ki prizna, da se boji ljudi in raje ostaja doma ter plete kostume za svojo mačko, do temnopoltega študenta iz nekdanje francoske kolonije v Afriki, ki govori o svojih občutkih do Francozov. Le joli mai je eden redkih filmov, ki mu uspe prikazati mesto kot živ organizem.
Še en film, ki mu to uspe, je zelo drugačen in že zdavnaj pozabljen nemi film Allana Dwana, enega izmed pionirjev Hollywooda, z naslovom East Side, West Side (1927). Gre za pravo newyorško zgodbo o vzponu revnega fanta, ki je odraščal na barki, prenaša gradbeni material in je vedno sanjal, da bo eden izmed graditeljev mesta. Zgodba se razteza od revne vzhodne strani mesta do bogate zahodne. Na koncu junak, zdaj eden izmed graditeljev mesta, s svojega balkona na zahodni strani razkazuje mesto svoji ljubljeni punci, lepi in iznajdljivi Judinji z vzhodne strani. Film je poln dragocenih posnetkov mesta iz tistih let, med njimi tudi posnetkov gradnje podzemne železnice.
Dwan, eden izmed pozabljenih hollywoodskih režiserjev, je letos dobil svojo retrospektivo. Pisana ličnost zgodnjega Hollywooda – Dwan je svoj prvi film režiral leta 1911, svoj zadnji, dobro, grobo, izvirno apokaliptično nizkoproračunsko znanstveno fantastiko The Most Dangerous Man Alive, pa leta 1961.
Na festivalu so prikazani njegovi nemi "A-filmi", pa tudi njegovi zvočni "B-filmi", v glavnem komedije in vesterni. To so tipi filmov, ki sem jih v dobi odraščanja pogosto videl na televiziji, a sem jih gledal z le malo koncentracije; gre za prijazne in neškodljive filme z znanimi obrazi, katerih namen je bil kratkočasenje. Ko sem gledal prelepe restavrirane različice na velikem platnu v kinu Cinema Jolly v Bologni, sem opazil, s koliko natančnosti in neke osnovne človečnosti je Dwan snemal te rutinske projekte. Nekateri so prvovrstni, kot na primer komična srhljivka Fifteen Maiden Lane (1936), v kateri nastopa junakinja – igra jo Clair Trevor –, ki je ravno toliko sposobna in neodvisna, če ne še bolj, kot tiste v filmih Howarda Hawksa.

Vzgoja srca
Odkritje zame je bil slavni, a redko viden film Franka Perryja Plavalec (The Swimmer, 1968), posnet po kratki zgodbi Johna Cheeverja. Gre za moža – igra ga Burt Lancaster – v nekem bogatem predmestju, ki se nenadoma znajde v prijateljevem domu. Pove jim, da bo plaval domov k svoji ženi in hčerama skozi vse bazene v soseski.
Gre od bazena do bazena skozi svet bogatega srednjega razreda, skozi hrupne, a neprijetne zabave ob bazenih, srečanje s staro in ogorčeno ljubico in spoznanja, da ni več mlad. Ta navidezno močan mož se razkrije kot človek, ki je izgubil vse: službo, ženo in hčeri ter, najpretresljivejše od vsega, svoj status v družbi. Film je leta 1968 pri občinstvu doživel polomijo. Ko sem ga si končno ogledal v Bologni, mi je bilo takoj jasno, da je to eden najpomembnejših ameriških filmov svojega časa: pretresljiva drama o človeku, ki je izgorel pri iskanju in izpolnitvi ameriškega sna.
V sklopu retrospektive filmov velikega režiserja in igralca Vittoria De Sice je prikazan njegov izreden omnibus šestih epizod Zlata iz Neaplja (L'oro di Napoli, 1954), ki se je v obnovljeni in prvič kompletni obliki izkazal za več kot le niz šarmantnih (in manj šarmantnih) zgodb neapeljskega življenja. Nekoč se je kritikom zdel kot izdaja režiserjevih neorealističnih korenin. Pokazal se je kot prava klasika italijanske in svetovne kinematografije.
V eni izmed epizod sam De Sica igra nepopravljivega in nesrečnega kockarja, ki vsak dan karta s fantkom, ki živi v njegovi zgradbi. In tokrat, kot vsakič, izgubi ter postaja vse bolj vznemirjen. Fantka igra Pierino Bilancioni, eden tistih čudovitih De Sicovih naturščikov; histeričnost starega kockarja postaja fantku vse bolj neznosna. Ta majhni portret otroškega odziva na neumnost odraslih je bil eden izmed draguljev festivala. To je portret, ki ne spremeni otroka v miniaturnega odraslega človeka, ampak se zaveda, da je otroka kompleksno človeško bitje.
V Bologni gre za vzgojo srca skozi raznovrstnost filmske zgodovine. Ponovno, ali pa velikokrat prvo, srečanje s temi filmi izostri naš odnos do filmov, ki so v dnevni ponudbi v kinematografih. Na mesta in njihove prebivalce ne boste gledali enako po Markerjevem filmu Le joli mai ali Dwanovem East Side, West Side kot pred ogledom filmov. Ko si ogledamo, kako so režiserji, kot so Miklós Jancsó, Mario Monicelli in Robert Aldrich (zadnji v zimzelenem vesternu Vera Cruz iz leta 1954), izkoristili široko “cinemascope” platno, se je težko zadovoljiti s komaj ustreznim izkoriščenjem filmskega platna, ki ga po navadi vidimo.
Veliko filmov, ki sem si jih ogledal, spada v kategorijo komercialnega ali “mainstream” filma svojega časa. Kako so se stvari spremenile! Pred nekaj dnevi sem si ogledal najnovejši spektakel o superjunakih, ki smo ga dobili iz Hollywooda. Šlo je za standardne prvine teh filmov: zvestobo, pogum, samožrtvovanje, domovino, družino in veliko uničevanja. Film je precej nemarno režiran, brez vizualnega ritma ali humorja. V Bologni sem si ogledal Železno masko (The Iron Mask, 1929), Allena Dwana, enega zadnjih velikih nemih filmov. Glavno vlogo mušketirja D'Artagnana je odigral Douglas Fairbanks, prvi ameriški akcijski zvezdnik.
Dwanov film se ukvarja s podobnimi zadevami, saj so zgodbe, ki jih je o mušketirjih napisal Alexandre Dumas, ena izmed osnov sodobnih pustolovščin. Tudi tukaj gre za prijateljstvo in samožrtvovanje ter za "čast Francije". Čeprav je bil film superprodukcija velikega studia, deluje kot delo obrtnikov, ki opravljajo svoje delo z ljubeznijo, in ne kot skoraj anonimen industrijski izdelek. Film ima čudovito formo, akcija je elegantno uprizorjena. Tempo je raznovrsten. Film ima organsko slogovno kohezijo in med spektaklom ne izgubi človeške razsežnosti. Zakaj bi bili zadovoljni s filmi iz današnje množične proizvodnje, če je lahko komercialna pustolovščina tako polna človečnosti, šarma in odlične režije?
Od Železne maske, ki je bila slovo Fairbanksa in Dwana od nemega filma, do Markerjevega in Lhommovega portreta Pariza v prelomnem času nas festival spomni, česa vse je film zmožen. Pustil me je v poželjivem pričakovanju prihodnjega junija, ko se bom spet lahko sprehajal po bolonjski ulici filma.