Po zmagovalcih zadnjih nekaj let, ki so bili v najboljši meri povprečni (Kraljev govor, Umetnik) in v najslabši različici sramotni (Revni milijonar), imamo letos dobre nove filme Michaela Hanekeja, Quentina Tarantina, Stevena Spielberga, Anga Leeja in Kathryn Bigelow ter zelo privlačen prvenec Behna Zeitlina. Zraven sta tudi standardna hollywoodska tolažba (Življenje je morda težko, ampak vse se bo lepo končalo) in le en film, ki je, vsaj po mojem mnenju, polomija.

Naši fantje in dekle
Misija Argo Bena Afflecka in 00:30 Tajna operacija (Zero Dark Thirty, 2012) Kathryn Bigelow predstavljata preobrat v filmih o ameriških podvigih na Bližnjem vzhodu. Pred nekaj leti smo si lahko ogledali filme, kot sta Cenzurirano (Redacted, Brian De Palma) in V dolini smrti (In the Valley of Elah, Paul Haggis), oba leta 2007, ukvarjala sta se z ameriškimi zločini, preplavljena pa sta s sramoto in slabo vestjo. Standardni postopek (Standard Operating Procedure, 2008), dokumentarec Errola Morrisa o mučenju ujetnikov, ki so ga izvajali ameriški vojaki v zaporu Abu Grajb, je bil značilen film o vojni pod predsednikom Georgeem W. Bushem.

Sramotna zgodovina
O Djangu brez okovov (Django Unchained) in Lincolnu Stevena Spielberga sem že podrobno pisal. Dodal bi le, da se oba ukvarjata z največjo ameriško zgodovinsko sramoto, suženjstvom, na edini način, s katerim je to mogoče, da hkrati ne bi izgubila občinstva. V Djangu je to del akcijske žanrske zgodbe o maščevanju, v kateri po zaslugi Tarantinove želje po novem pisanju zgodovine temnopolti junak ubije gospodarja sužnjev, zažge njegovo plantažo in odjaha v svetlejšo prihodnost s svojo ljubico.
Djanga bi lahko jezno odpisali kot film, ki izkoristi tragedijo za zabavo gledalcev (temnopolti režiser Spike Lee si filma sploh noče ogledati, ker po njegovih besedah spremeni tragedijo njegovega naroda v »špagetivestern«). Ampak podobno kot v Neslavnih barabah (Inglourious Basterds, 2009) so prizori, ki imajo moč, ki se prebije skozi žanrski kontekst. Gledalca sooči z nasiljem, iz katerega so zrasle ameriške rasne težave. Kar koli si že mislimo o Tarantinovem pristopu do nasilja, ima prizor, kot je tisti, v katerem bičajo junakovo ljubico, prvotno moč in predstavlja del ameriške zgodovine, ki ga po navadi ne vidimo na oskarjih.
Kar se pa tiče Spielbergove odlične zgodovinske drame o Abrahamu Lincolnu, se ta ukvarja s suženjstvom in emancipacijo, ampak nam pri tem ne pokaže ne prvega ne druge. Pravzaprav je to film o svetlopoltih, ki se bojujejo za pravice temnopoltih, kar ga postavi v dolgo tradicijo ameriškega liberalnega filma.

Zmedenca, zobri in tiger
Tu so tudi zgodbe o osebnem razvoju. Silver Linings Playbook (naslov filma še ni preveden) Davida O. Russlla vrača na prizorišče priljubljen lik, ki se je nekoč imenoval 'kook'. Najbližji prevod je verjetno zmedenec ali zmedenka. To so žalostno-smešni neprilagojenci, ki so bili priljubljeni kot junaki filmov v šestdesetih, pa tudi sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V Silver Linings Playbooku je Pat (Bradley Cooper) izpuščen iz psihiatrične bolnišnice, kjer se je znašel po ločitvi. Ne more se prilagoditi življenju, dokler ne sreča Tiffany (Jennifer Lawrence), ki je skoraj tako neprilagojena, kot je on sam. Skupaj se prijavita na plesno tekmovanje.
Film ima resen prizvok. Izvemo, da je Pat manično-depresiven. Film se dotakne tematike razrednega snobizma in malomeščanske zadušljivosti. To so pa le dekoracije. De Niro je pravzaprav simpatičen, Pat in Tiffany se zaljubita in pod plesno tekmovanje bi se lahko podpisali ustvarjalci Umazanega plesa (Dirty Dancing, 1987, Emile Ardolino). To je film v tolažilnem slogu, vedno priljubljen oskarju, ki nam sporoča, da se tudi najhujše stvari lepo končajo.
Zanimivejša sta filma, ki se ukvarjata z osebnim razvojem, v katerega so vpletene prvine ljudske pripovedke in pravljice. V domiselnem in razburljivem Pijevem življenju (Life of Pi, 2012) Anga Leeja gre za zgodbo, ki jo glavni junak pripoveduje mlademu pisatelju: kako je kot fant preživel na čolnu skupaj z bengalskim tigrom po brodolomu. Globlja tema je naše duševno zdravje, naše preživetje samo, ki je odvisno od tega, kako interpretiramo tisto, kar se nam dogaja. Je pa tudi prvovrstna pomorska pustolovščina z osupljivim brodolomom (ki se naših čustev dotakne bolj kot tisti v Titaniku Jamesa Camerona) ter tesnobno in čarobno epizodo na nekem skrivnostnim otoku, ki je nezapisan na zemljevidu.
Zveri južne divjine (Beasts of the Southern Wild, 2012) povežejo zgodbe o dozorevanju dekleta Hushpuppy (devetletna Quvenzhané Wallis), tajanje ledenikov in prihod velikanskih zobrov v neko vrste pravljice. Dogaja se v skupnosti odpadnikov, ki živijo v divjini Louisiane onstran nasipa, ki naj bi varoval pred poplavami. To je rasno mešana utopija na koncu sveta, ogrožena tako od neviht kot 'civilizacije'.
Film ima izvirno vizijo narave in ekološke odgovornosti ljudi do nje. Mladi režiser Behn Zeitlin uprizori podeželsko zabavo, ki je mojstrovina časovnega načrtovanja: začne se razgrajaško, nato se za hip umiri in potem spet izbruhne vesela razuzdanost, preden se konča s posnetkom mlade junakinje, ki teče h kameri z iskrivimi rimskimi svečami v rokah. Iskre iz sveč se mešajo z iskrami ognjemeta v prizoru, ki je izbruh glasbe, barv in gibanja in ki pričara občutek divje svobode.

Nesreča
Žal prav ničesar takšnega ni v Nesrečnikih, v okornem muzikalu, posnetem po mednarodno uspešni glasbeni različici romana Victorja Hugoja, in prav takšna kombinacija glasbe in gibanja daje žanru muzikala svojo čustveno moč. Britanski režiser Tom Hooper je bil kos skromnemu izzivu Kraljevega govora (The King's Speech - veliki zmagovalec pred dvema letoma, ki je tudi Hooperju prinesel zlati kipec za režijo), ampak je izgubljen s prizori množic, jurišev na barikade, pojočimi reveži in s tempom filma na splošno. Nesrečniki (Les Misérables 2012) se dobesedno ustavijo vsakih nekaj minut, da lahko junaki odpojejo svojo točko 'v velikem planu'.
Več kot dve in pol uri dolg film spominja (ne prav nostalgično) na napihnjene spektakle z zasedbami 'all-star', s katerimi je Hollywood pred petdesetimi leti poskušal vrniti občinstvo, ki ga je zamenjalo za televizijo. Škoda, ker je zgodba o Jeanu Valjeanu, ki je zaprt zaradi kraje kosa kruha in ki sebe spremeni v plemenitega gospoda Madeleine, ter inšpektorju Javertu, predstavniku zakona, ki ga preganja skozi svet revščine, nepravičnosti in uličnega upora, še vedno aktualna.
Med osmimi nominacijami je tudi ena za Anne Hathaway za najboljšo stransko vlogo Fantine, reve, ki jo prepozno poskuša rešiti Jean Valjean (Hugh Jackman). Hathawayeva je bila lani tudi v Vzponu viteza teme (The Dark Knight Rises,2012, Christopher Nolan), v katerem je z navihanostjo igrala tatico in Batmanovo ne vedno zanesljivo pajdašico Seleno Kyle, znano kot Catwoman (čeprav se to ime ne omenja v filmu). Nominacije pa ne dobiš za igro, ki je mikavna, duhovita in drzna. Za nominacijo si mora igralka odrezati lase, pasti na kolena in peti skozi solze. Vseeno pa je Hathawayeva edina, ki v nesposobno režirane Nesrečnike vnese strast in bolečino. Njen veliki plan je dobrodošel in igralka nas s svojo igro opomni, zakaj sploh gre v Hugojevem romanu.

Konec poti
Med filmi v tekmi za oskarja je tudi zadnji film avstrijskega režiserja Michaela Hanekeja, Ljubezen (Amour, 2012), ki je lani dobil zlato palmo na canskem festivalu. Oskar je popustil, kar se tiče neameriških filmov. Lani je zmagal Umetnik (The Artist, 2011, Michel Hazanavicius), predtem pa Kraljev govor, ampak britanski film za Ameriško filmsko akademijo ni zares tuji film, medtem ko je Umetnik dovolj drugačen (nem in posnet v črno-beli tehniki) ter hkrati neškodljiv in tolažilen, da je bil kot naročen za oskarja.
Ljubezen pa je nasprotje tistemu, kar po navadi in še posebej zadnje čase vidimo med nominiranimi filmi. Zgodba o starem paru (Jean-Louis Trintignant in Emmanuelle Riva) in umiranju žene po kapi je film, ki gledalca sooči z bolečino v vsakdanjem življenju; brez zaščite žanra ali zgodovinske oddaljenosti ali pa prizorišč, ki so daleč od večine gledalcev, kot so tista, na katerih poteka lov na Osamo bin Ladna.
Zanimivo, da se je Haneke, bojevnik proti hollywoodski ideologiji, znašel v tekmi za največje hollywoodsko priznanje. Kritik James Agee je nekoč napisal, da želi Hollywood zaščititi ameriško občinstvo pred neprijetnimi stvarmi, kot je smrt. Haneke pa je odkrito protihollywoodski režiser, ki gledalcu ne da možnosti, da se izogne ponižanju in sramoti, ki ju povzroči resna bolezen. Če Hanekejev film sploh daje kakršno koli tolažbo, je v tem, da bo naš življenjski sopotnik razumel, da obstaja ponižanje, po katerem je smrt dobrodošla, in da počne tisto, kar je treba.
Ljubezen je najbolj boleč film med nominiranimi in je izrazito neameriški, ampak je letošnja oskarjeva žetev precej pisana in kakovostna na splošno. Filmi se ukvarjajo s suženjstvom, ameriško »vojni proti terorizmu«, staranjem in umiranjem, revščino in socialno nepravičnostjo, pa tudi s priljubljeno tematiko osebnega razvoja. Sprašujemo se lahko, ali Bigelow opravičuje mučenje, česar je bila obtožena (meni se zdi, da ne) in ali je »špagetivestern« prava forma za ukvarjanje s suženjstvom (Tarantino po mojem mnenju pokaže, da je ena mogočih). Najzanimivejši med filmi so tudi problematični, kar jih dela še bolj izzivalne. Takšnih že nekaj let ni bilo med nominiranci oskarjev.