Če ne bi obstajal, bi si ga morali gledalci in kritiki izmisliti. S sproščeno možatostjo je pred kamero v spomin priklical hollywoodske igralce prejšnjih generacij. Je tudi politično progresiven in dejaven ter neskončno simpatičen, kar je bil njegov največji adut. A vseeno je na začetku nekaj manjkalo.

V filmih, kot so Solaris, Tistega lepega dne, Trije kralji ali Mirovnik, mu na velikem platnu ni uspelo pustiti svojega pečata. Eden izmed razlogov je v kakovosti navedenih filmov. Drugega pa lahko poiščemo v pogosti težavi igralcev pri prehodu z malih zaslonov na velika platna. James Garner je igralec, ki mu je uspelo postati zvezda televizije in filma, toda obstaja ducat takih, kot sta Tom Selleck in David Caruso, ki jim to ne uspe. Ko sem gledal Clooneyja, sem razmišljal, da je pred mano idealen prototip filmskega igralca, le da Clooney tega ne zmore potrditi s svojim talentom, karizmo oziroma s svojo osebnostjo. Potreboval je kar nekaj let, preden je v filmu našel svojo nišo.

Z lepoticama Michelle Pfeiffer in Nicole Kidman je bil sprejemljiv, a se mi ni vtisnil v spomin. To, da so mu dali vlogo akcijskega junaka, je bila napaka. Manj nadarjena igralca, kot sta, recimo, Bruce Willis ali Sylvester Stallone, bi v liku komandosa, ki ga igra Clooney v Mirovniku, našla več humorja in celo človeškosti. Clooney je intelektualec, "resničen" človek. Pregoni z avtomobili, motocikli in helikopterji niso zanj. V neposrečenem Batmanu in Robinu je kot Batman dajal vtis, da se v kostumu "viteza teme" ne počuti dobro. V šarmantnem romantičnem trilerju Daleč od oči Stevena Soderbergha pa je med njim in lepo, a pogosto dolgočasno Jennifer Lopez nastala kemija. V eni izmed sekvenc film skače med prizoroma njunega spogledovanja v hotelskem baru in slačenja pred seksom v hotelski sobi ter da filmsko obliko tistemu, kar se že čuti v njuni igri: govorimo lahko o logiki "ti veš, da jaz vem, da ti veš", da se bo to končalo v postelji. Pokazal je dar za komedijo v filmih bratov Coen, med drugim v kultnem Kdo je tu nor?, ki je po mojem mnenju prej kot komedija vedno deloval bolj kot predavanje o klasični ameriški filmski komediji. Posnet je preveč akademsko, da bi ustvaril občutek anarhičnosti, ki je značilen za te komedije. Zažgi po branju pa je poceni mizantropija. V njej namreč vidimo sesutje likov, ki so bili ustvarjeni le zato, da bi bili sesuti. Ampak Clooney se je bil - tako kot Cary Grant, še en naravno čeden igralec - pripravljen norčevati iz samega sebe; biti tarča humorja in komičnega ponižanja.

Steven Soderbergh pa je Clooneyja predstavil kot naslednika Franka Sinatre v filmu Oceanovih 11, v katerem je igral tatu Dannyja Oceana, ki ga je v izvirni različici iz leta 1960 upodobil Sinatra. S Sinatrovo vlogo pride tudi celotna mitologija Sinatre in njegovega klana, člani Podganje tolpe, kot so Dean Martin, Sammy Davis jr. in Joey Bishop. Gre za sproščen, "frajerski" odnos med moškimi, ki se že od nekdaj poznajo. Zanj so značilni duhovitost, ki jo razumejo samo oni, pa tudi molk in pogledi, ki povejo vse, galantnost, če ne vedno zvestoba do žensk, ameriški viski, igralnice ter občutek, da spadaš v elito; da si član določenega kluba. Če je imel Sinatra Martina, Davisa in druge, ima na drugi strani Clooney Brada Pitta, Matta Damona in Dona Cheadla. Vendar pa je v vsem najpomembnejša zvestoba prijatelju. V drugem nadaljevanju, Oceanovih 13, v enem izmed prizorov Clooney zlobnemu Alu Pacinu, ki je ne le izdal prijatelja, ampak "bogokletno" opisoval Sinatro, reče: "Sinatri si stisnil roko. Moral bi vedeti, da je to, kar si počel, napačno." Dodatne besede bi bile odveč. Morda so v tem tudi homoseksualni podtoni? Franku in Deanu takšna predvidevanja ne bi bila všeč, medtem ko bi bilo verjetno Clooneyju in Pittu vseeno, kaj si kdo misli.

Prvič je zares zablestel v politični srhljivki Siriana, režiserskem prvencu scenarista Stephena Gaghana. Clooney je igral izkušenega agenta Cie Boba Barnesa, ki ga lastni vodilni spremenijo v grešnega kozla ob umoru arabskega princa. Clooney pokaže novo resnost in težo, in ne le zato, ker se je malce zredil in pustil brado. Ko sedi v baru in pripoveduje šale o Ircih in Škotih, se vozi skozi Bejrut ter pri tem z budnimi očmi opazuje, ali je zunaj svojega elementa kot pisarniški delavec, Clooney popolno upodobi Boba Barnesa, "dobrega Američana" . Na njegovem zaskrbljenem obrazu lahko vidim prebujenje vesti in osnovno poštenost, prepleteno s spretnostjo in treznostjo veterana zahrbtnih dejanj.

V Michaelu Claytonu Tonyja Gilroya in V zraku Jasona Reitmana je Clooney naš vodnik skozi bolj nervozno plat ameriškega sna. Kot Michael Clayton ali "popravljavec" v odvetniški pisarni je hkrati resen, zanesljiv in dober poznavalec tako ljudi kot postopkov korporacij. Kot Ryan Bingham v filmu V zraku igra človeka, čigar delo je odpuščati ljudi; pravi terminator v dobi kapitalizma v krizi. Clooney in režiser Reitman ustvarita človeka, ki je ločen od družine oziroma zanj ne obstajajo močne čustvene vezi.

To so nasledniki "moža v sivi flanelasti obleki" iz petdesetih let prejšnjega stoletja: beli slehernik iz srednjega razreda, ki poskuša krmariti v nepredvidljivih vodah ameriškega življenja. Vendar so zdaj vsi dvomi, povezani s tem načinom življenja, priplavali na površje. To je bolj sumljiva in nizkotna različica te figure, ki se giblje po ameriškem imperiju v Sirijani ali skozi sam krvni obtok naroda v filmu V zraku, filmu, ki ob veliko dobrem vsebuje tudi nekako sumljivo premiso, da je, ko izgubiš delo, lažje preživeti, če imaš ženo in otroke.

Michael Clayton in Ryan Bingham sta moža, ki ju pogosto vidimo na letališčih in v hotelskih preddverjih. Vedno sta lepo oblečena, profesionalna, verjetno uspešna in nedvomno prisrčna Američana. Ampak njuna prisrčnost ima jasne meje. Za tem resnim in šarmantnim obrazom se skrivajo močni obrambni mehanizmi. Zato so trenutki, v katerih odkrijeta svojo ranljivost ali strah, ganljivi: ko kot Bob Barnes v Sirijani izrazi svoj strah z nebogljenim skomigom in izrazom golega obupa na obrazu ali ko mu kot Ryanu Binghamu v hipu postane jasno, kako votlo in osamljeno je njegovo življenje.

V filmu Potomci Alexandra Payna je prikazal svojo najboljšo vlogo do zdaj. Kot "pater familias" se mora spopasti z ženino smrtjo in odkritjem njene nezvestobe. S hčerama so si odtujeni. Payne razume Clooneyjevo igro, občutljiv je za njegove izraze: recimo izraz modrega človeka, ki razume življenje, a ga vseeno ves čas to isto življenje preseneča v obliki psovk, ki jih tako pogosto in naravno uporabljata hčerki, ženine nezvestobe, pohlepa sorodnikov, navideznega blebetanja najstnikov. Je podoba sodobnega moškega, ki se poskuša nekako spoprijeti z življenjem.

Clooney je bolj omejen igralec, kot je recimo Michael Fassbender, ki lahko igra vse - od zasvojenca s seksom do zlobneža v spektaklu o superjunakih. Ampak če je v pravi vlogi, lahko Clooney ustvari bogate in človeške like. Po majavem začetku je George Clooney končno dozorel in našel svojo nišo na velikem platnu.

Andrej Gustinčič