Izdajala je namreč državno tajnost, pravi Slovenska obveščevalna agencija, s tem, ko je njihove tajne podatke uporabila pri pisanju člankov o povezavi med neonacisti in stranko SDS.

Pa lepo po vrsti. Najuglednejši pravniki in tudi najimenitnejši novinarji so se izrekli glede vprašanja, tako da kaj dosti tople vode ni ostalo. Če prav razumemo, je nekaj narobe s kazenskim zakonikom ter pomenskim razhajanjem med javnim interesom in škodo ali koristjo z objavo državne tajnosti. Ker, tako kazenski pravniki, naša država celo temelji na protipravno objavljenem tajnem dokumentu, ki ga je Ivan Borštner predal Janezu Janši, kar pomeni, da ni nujno vsaka izdaja državne tajnosti tudi slaba za državo in tako naprej in tako nazaj.

Preden se izgubimo v državni tajnosti, nekaj vsesplošno znanih dejstev. Ker prav to so te dni državne tajnosti tudi postale: splošno znana dejstva. Ni treba poznati dela obtožene kolegice, dovolj je nekaj klikov na spletu in vsa veseljaška druščina rovtarjev, ki se ob koncih tedna radi imenujejo za neonaciste, se razkrije z bolj ali manj spletkarskimi podrobnostmi. Če že koga zanima, si lahko natančno prebere, kateri neonacist ima koga za prijatelja na Facebooku, kdo neonacistično tvita in kdo rahlo fašistično bloga; kdo se je na Instagramu fotografiral z bulerji, kdo je pobrit po glavi in kdo je zlorabil proteste pred dvema letoma …

Skratka, za špiclja pri Sovi mora biti dovolj duhamorno sedeti v tisti Žirovski gostilni in vleči na ušesa, kaj se dogaja za šankom. Ali pa sedeti v nekem ljubljanskem stanovanju in spet vleči na ušesa – z vednostjo ali brez vednosti slovenskega Telekoma.
Hočemo povedati, da bo državna tajnost v času družbenih omrežij morala resno redefinirati tako svoje poslanstvo kot svoj obstoj. Ker državne tajnosti, razen tiste, da imajo Američani ET-ja, niso bile še v nobeni državi dolgega veka – še slabše pa se jim godi v sodobnosti, ko vsi vemo o vseh vse. V času, ko država intenzivno digitalizira vse mogoče informacije, državljani pa še bolj intenzivno digitalizirajo svoje življenje, je pojem "državna tajnost" vsaj v digitalni obliki prenehal obstajati. Za kar si včasih potreboval špiclja v dežnem plašču, danes potrebuješ telefonsko linijo in aparat za kavo na hodniku! Če si hočete pogledati še zadnje resnične državne tajnosti, morate na njihovo pokopališče, se pravi v arhiv.

Povedano drugače: celo Snowdnu, ki se zdi neusahljiv vodnjak izdajanja državnih tajnosti, je počasi zmanjkalo "štofa"! Oni dan je zgroženi javnosti razkril, da dajanje podatkov na priljubljeno spletno stran Dropbox s stališča varovanja podatkov ni najvarnejše početje. Takemu razkritju pa se več ne reče izdaja tajnosti, temveč zdrava pamet.

Torej, zakaj naj bi kolegica z Dela hodila na sodišče? Zaradi tega, ker je razkrila, da nekateri slovenski fantje simpatizirajo z neonacizmom? Ali zaradi tega, ker je razkrila državno tajno, da nekateri slovenski fantje simpatizirajo z neonacizmom?

Po besedilu iz naroka zaradi tega zadnjega, kar pa spet pomeni, da bomo sodili o oslovi senci – saj so bistvo pisanja o neonacistih neonacisti, ne pa dejstvo, da jih Sova nadzoruje.

Že leta 2009, še preden sta Delo in Mladina objavila temeljna besedila o neonacistih in pozneje o njihovih povezavah s politiko, so ti pretepli borca za pravice istospolno usmerjenih Mitjo Blažiča. Se pravi, da bi moral biti neonacizem na Slovenskem že od leta 2009 predmet policije, ne pa predmet tajnih služb.

Razmišljujočemu ni najbolj jasno, kako je lahko nekaj sto mož v oblekah in kravatah neovirano uničilo državo, medtem pa je Slovenska obveščevalna agencija, kot zadnja obramba nacije, po hribih jagala nekaj deset mandeljcev v bulerjih.
Pa še SDS. Opazovalcu se ta, zagotovo dobro organizirana stranka, kar malo zasmili, ko vidi, kako privlači neprilagojence in čudake vseh vrst. Kljub kakšnemu, recimo temu komunikacijskemu zdrsu, pa SDS-u neonacizma ne moremo ravno očitati in kot v primeru prisluha o Masleševem vzkliku pred gostilno, ugotavljamo, da se stranki za apologete ponujajo resnično smešni škrici.

Povezovanje neonacistov s SDS-om se zdi brez neke uporabne vrednosti – tako za neonaciste kot za SDS. Še več; od neonacistov bi bilo modro, ko bi kakšnega mlajšega člana, lahko tudi pripravnika, posodili še kakšni drugi stranki, da se zadeve nekoliko uravnotežijo. Tako bi lahko svojo povezavo z neonacisti imeli pri DeSUS-u, pri SD-ju in tako naprej in tako nazaj. Povezave celotne slovenske politike s tako skrajno in tako zavrženo ideologijo bi morebiti prisilile to politiko, da si končno priskrbi to, kar ji že vsa ta leta manjka: meje dobrega okusa.

In na koncu; če obveščevalna agencija ovadi prodorno novinarko, to pomeni dvoje – da je novinarka svoje delo opravila in da ga tajna služba ni. In da parlamentarni nadzor nad tajnimi službami ne deluje, nadzor nad novinarji pa deluje.