Golob po peruško
Potrebujemo dva velika očiščena mlada goloba, se pravi dobro rejena in mehka (stare golobe je treba prej pokuhati v zeliščni vodi), nekaj črnih oljk, deciliter oljčnega olja, kozarec rdečega vina, v katerega smo dodali žlico balzamičnega kisa, limeto, pol pesti svežih žajbljevih listov ter brinove jagode, sol in poper.
Goloba napičimo na palico za raženj, poleg njiju nataknemo še drobovino. Pismonoši premažemo z olivcem in vinom ter "poprašimo" s poprom in soljo. Ptičji ražnjič montiramo v pečico, podenj pa postavimo pekač, v katerega prilijemo ostanek olja in vina. V tekočino vržemo žajbelj, brinove jagode ter na krhlje narezano limeto in oljke. Po tri četrt ure pečenja na 180 stopinjah snamemo ptičici in ju dodamo omaki pod ražnjem. Podušimo. Goloba razpolovimo z ostrim nožem in ju prelijemo z omako. Zraven postrežemo pečen krompir ali popečene rezine starega kruha. Ob jedi priporočam branje Bevkove povesti iz leta 1931 Lukec in njegov škorec.
Več načinov, kako pripraviti to krotko ptico, najdete v številnih kuharskih knjigah od Apicija naprej in na številnih spletnih straneh, recimo tukaj.
A ne pozabimo, golobi, vrabci in podobna drobna "perjad" so danes na krožnikih predvsem tistih bogatunčkov, ki se tako radi šopirijo po restavracijah okoli Gardskega jezera, po trattoriah v Sienni in v hotelskih depandansah Riminija. So na jedilnikih tistih, ki so že zdavnaj izgubili stik z realnostjo. Z realnostjo, ki jo tudi v Sloveniji vse bolj zaznamujeta le skorja kruha in kruljenje v želodcu.
P. S.
Urednik ene izmed revij je na Twitterju objavil opazko, da je na nekem kuharskem televizijskem programu "teta, ki govori nizozemsko, pravkar spekla goloba". Alenka Paulin, nekdanja direktorica STA-ja in vladna piarovka, pa je odgovorila: "Tole z golobom je ideja za slovenske šole, da otroci ne bojo več lačni ..."
O Mariji Antoaneti, ki ji pripisujejo izjavo, da če ljudje nimajo za kruh, naj pa kar potico mlatijo, ne bom izgubljal besed. Zgodovinskih preigravanj je v našem družbenem in političnem življenju že tako preveč. Zato me bolj zanimajo razlogi, ki so Alenko Paulin spodbudili, da je na družbenem omrežju zapisala stavek, ki tako grobo žali in ponižuje vse, ki živijo na družbenem robu, da težko izbiram besede. Perverzen cinizem, ki ne veje le iz omenjenega čivka, temveč tudi iz vseh nadaljnjih, ki so odziv na odzive, je skrb vzbujajoč. Trditi, da pri nas ni lačnih otrok, da je to le fatamorgana tranzicijske levice, zlobno natolcevanje kvazinovinarjev, zloraba podatkov centrov za socialno delo, da je to zgolj priročna municija za napad na aktualno oblast, je milo rečeno pomanjkanje osnovnega občutka za mero. Je odraz pomanjkanja dostojnosti in empatije. Je, če povem kar naravnost, spahovanje prepolnih želodcev!
Ne vem, ali se avtorica tega sramotnega tvita zaveda, da s takimi opazkami omalovažuje vse, ki tolčejo bedo iz meseca v mesec, ki "štukajo" konec s krajem vsake plače, če jo že imajo. Ne vem, ali se Alenka Paulin zaveda, kako se počuti osnovnošolec, ki ga njegovi vrstniki stigmatizirajo zaradi socialnega statusa, ne vem, ali razume, kaj pomeni biti lačen in kaj pomeni živeti na pragu revščine ali pod njim. Upam, da ne ve. In upam, da se ne zaveda. In upam, da ne razume. Kajti v nasprotnem primeru je sporni stavek zapisala nalašč, kar pa pomeni podlo naslajanje nad mizerijo, katere je iz dneva v dan več. Tudi pri nas!