Slišali smo obtožbe, celo grobe žalitve, da novinarji in uredniki nacionale RTV hujskamo k nasilnim demonstracijam. Kako? Na kakšen način? Preprosto: ko poročamo, kakšne parole vzklikajo protestniki, kaj si mislijo o oblastnikih, kaj nezadovoljnim množicam najbolj para živce, s tem ko javnosti, se pravi poslušalcem, gledalcem in bralcem, poskušamo čim bolj celovito predstaviti aktualno dogajanje na protestih in s tem ko sledimo socialnim omrežjem. Še huje: s tem, ko o tem sploh (!) poročamo!!! Oh, sveta preproščina!
Dobro, si mislim, saj vsakdo lahko razume stvari, kot jih je najbolj sposoben, vidi, kar želi videti, vsakogar lahko kaj moti (ali glasne psovke ali pa zgolj razjarjena mladež). In če tako misli programski svetnik, tudi prav. A hudič je v tem, da je vse skupaj sprožilo pisanje uglednega kolumnista, urednika, nekdaj tudi direktorja javne medijske hiše, človeka, ki je še kako zaznamoval slovensko medijsko krajino. Na enem od spletnih portalov, ki ga je do nedavnega urejal, je drzno zapisal: "Hujskaštvo nacionalnega radia". Novinarjem in urednikom medija, ki ga je v preteklosti vodil, očita, da smo namerno ustvarjali klimo, ki je pripeljala do izgredov. "Brez medijske podpore kaj takšnega seveda ne more uspeti!" je zapisal.
Človek bi moral v takšnih primerih seveda le zamahniti z roko, malce pihniti skozi nosnice in vse skupaj čim prej pozabiti. Vendar v tem primeru zgodba ni tako enostavna. Nekdanji direktor (ki je bojda poskušal prepovedati poročanje o dogodkih v Ambrusu), urednik in neustrašni borec proti enoumju očitno rad kritizira tiste medije, s katerimi se pač ne strinja, mestoma napadalne in skorajda sovražne retorike v "prijateljskih" vrstah pa ne opazi. Retorični dragulji, kot so "kaviar levičarji in sindikalisti", "udbo-komunisti", "banda štirih", "medijsko-propagandna kanalizacija", "Kri bo tekla v potokih", "… o Sloveniji v vrtincu krize in ne (še) državljanske vojne", o "stricih iz ozadja", "prekletih levičarjih" in še in še, se mu ne zdijo sporni. In prav je tako. So le odraz nekega drugega mnenja, drugačnega prepričanja in ne nazadnje – drugačne novinarske kulture in etike.
Sleherni med nami ima pravico, da razmišlja s svojo glavo, tudi sleherni novinar in urednik. Zavezuje nas zgolj profesionalnost in nič drugega. Zato glasen protest programskega svetnika RTV, ki bi najraje videl nekakšna navodila novinarjem, kako naj poročajo, ne zdrži niti kaplje vode. V trenutku, ko politično motivirane blodnje trčijo ob kateri koli profesionalni ceh, se ne izcimi nič dobrega. Če politika želi novinarje učiti, kako naj delajo, je enako, kot če bi ortodonte poučevala, kako naj naravnajo zobne aparate.
A v ozadju je seveda nekaj povsem drugega. Težnja po obvladovanju medijskega prostora, ki korenine poganja kot pobožna želja o obvladovanju civilne družbe, celotnega političnega in javnega prostora. S preprosto logiko: kdor ne razmišlja tako kot mi, razmišlja narobe.
Zato hujskam. Hujskam vse, naj spregovorijo. Naj spregovorijo vsi, ki mislijo s svojo glavo. Sploh ni važno, v kateri smeri, levo ali desno, liberalno ali konservativno, sredinsko ali radikalno, vseeno je. Naj spregovorijo umetniki, družboslovci in naravoslovci. Pomembno je le, da nismo tiho.
Ker v nasprotnem primeru se bo slišalo le tiste kmetiče, ki drugačnega mnenja ne prenesejo.