Lanska sezona sploh ni bila slaba. Tretje mesto v državnem prvenstvu, polfinale FA-pokala in osmina finala Lige prvakov. Številke so bile lepe, a vse je bilo mnogo premalo (oprijemljivo) za tisto, kar naj bi upravičevalo milijone in milijone naložb. Pep Guardiola je privrženec napadalne, lepe, atraktivne igre, ki se napaja v številnih podajah. Nihče ni brez napak, večno pletenje niti namreč lahko nemalokrat izpostavi šibko obrambo. Guardiola je pri vztrajanju te filozofije že nekajkrat dobil klofuto, nazadnje lani v osmini finala, kjer so njegovi varovanci sicer na dveh tekmah Monacu zabili šest golov, a je bilo to premalo za napredovanje.

Namesto prilagajanja sistema je Guardiola igralce prilagodil sistemu. Nemalo ljudi se je le spogledalovalo, ko so v prestopnem roku padali milijoni, ki so bili namenjeni predvsem obrambi. Vratar Ederson in branilci Kyle Walker, Danilo in Benjamin Mendy so klub stali skoraj 180 milijonov evrov. Glede na spodnje številke je bila trenerjeva strategija pravilna.

Že tako solidna obramba je število prejetih zadetkov precej zmanjšala, v letošnji sezoni klub prejema le še 0,67 zadetka na tekmo. Za približno enako razliko pa se je povečalo povprečno število doseženih zadetkov, posledica vsega pa je izjemen napredek v odstotku zmag. City je dobil kar 28 od 33 tekem (le en poraz in štirje remiji, od tega je v ligaškem pokalu dva remija pretvoril v zmago po streljanju enajstmetrovk).

Samozavest je eden ključnih dejavnikov. Pride obdobje, ko goli dežujejo z vseh strani, City je, denimo, septembra na treh zaporednih tekmah zmagal s skupno razliko v zadetkih s 16:0 (pri tem je s 5:0 padel tudi evropski Liverpool). A pride tudi obdobje, ko je žoga večino časa prilepljena na noge (posest žoge tudi prek 80 odstotkov), a noče in noče v mrežo. Tekmec se z vsemi desetimi igralci v polju brani za žogo in na vsak način želi rešiti točko. A zavedanje o lastni (pre)moči ne prinaša paničnih minut, Cityjevi nogometaši zgolj še naprej vztrajno iščejo luknje v nasprotni obrambi. Stalni pritisk obrambo močno utrudi, in ta se prej ali slej zlomi. Sinjemodri so letos 11-krat zmagali z golom razlike, kar na šestih tekmah so zmagoviti gol dosegli po 84. minuti, trikrat celo v sodnikovem podaljšku (Raheem Sterling je proti Bournemouthu zabil v 97. minuti, proti Southamptonu v 96. minuti, v torek pa Sergio Agüero v polfinalu ligaškega pokala v 92. minuti).

Po dobri polovici prvenstva prednost pred prvim tekmecem znaša že 15 točk, kar Cityju skoraj zagotavlja prvo lovoriko pod Guardiolovim vodstvom, v igri pa so še vedno v vseh treh preostalih tekmovanjih. Še zgovornejša je naslednja tabela, ki kaže najdaljše nize zmag v petih najmočnejših državnih prvenstvih.

Opomba: Francoski rekord v eni sezoni je 12 zaporednih zmag, v razmiku dveh sezon pa 14, kolikokrat je uspelo slaviti Bordeauxu (med sezonama 2008/2009 in 2009/2010).

Z zeleno barvo so obarvani rekordi, ki jih je kot trener napisal prav Pep Guardiola. To pa je še zgovornejši kazalnik o moči in vrednosti katalonskega trenerja.

Seveda se gotovo najdejo tudi kritiki. Komu ne bi uspelo zmagovati z morda najbolj dominantno Barco vseh časov (ob Lionelu Messiju in Andresu Iniesti je takrat čaral še Xavi, gole sta zabijala tudi David Villa in Pedro, v obrambi je bil Dani Alves ...)? Komu ne bi uspelo zmagovati z Bayernom, ki je sezono prej osvojil Ligo prvakov, hkrati pa največjemu tekmecu spet odškrnil najbolj izstopajočega igralca (Mario Götze)? In komu ne bi uspelo zmagovati v klubu, ki premore skoraj neomejene količine denarja? Vse to je res, a marsikateremu odličnemu trenerju s podobnim kadrom ni uspelo dominirati. Če je imel Guardiola pri prvih klubih ogrodje pravzaprav sestavljeno, ga je moral pri Cityju v dobršni meri sestaviti na novo. Seveda si je pri tem lahko precej pomagal z denarjem.

Opomba: V zadnjem stolpcu je skupni denar, ki so ga za nakupe novih igralcev porabili lastniki klubov, ki so jih vodili posamezni trenerji. Skupna vsota je v milijonih funtov. Vir: Transfermarkt.

Guardiola je v svoji karieri porabil okroglo milijardo evrov. Glede na to, da je med omenjenimi trenerji najmlajši, je pričakovati, da se bo prej ali slej izstrelil na sam vrh. Na voljo je torej imel vedno precej denarja. Dobršen delež od tega gre seveda tudi na račun imena. Če so v igri Jose Mourinho, Carlo Ancelotti ali Guardiola, je pričakovati, da bo prodajalec skušal najti še nekaj odstotkov več dobička. Ki so ga klubi (sploh v tem podivjanem času) pripravljeni plačati.

A ta davek je pri Guardioli očitno tudi zagotovilo za uspeh. Denar res kupuje marsikaj. Če oko za hip vrnete na "zeleno tabelo", je očitno, da so se vsi rekordi (v ligah s skoraj 100-letno tradicijo) zgodili v zadnjem obdobju, ko igra denar vse večjo vlogo in tudi med največjimi ločuje bogate od najbogatejših.