Več naslovov imata le Michael Schumacher (7) in Juan Manuel Fangio (5). Sezona je – v luči dramatičnosti – vendarle ponudila nekaj manj, kot je napovedovala še v prvi polovici. Vettel je dobil tri od prvih šestih dirk, po žepni dirki v Monaku je imel tako pred Hamiltonom celo 25 točk prednosti. A to je bil vrhunec njegove sezone, saj je na naslednjih 12 dirkah le še enkrat stopil na najvišjo stopničko.

Zanesljivost je še drugo leto zapored odločila o naslovu svetovnega prvaka - lani je v tesnem obračunu Mercedesov Nico Rosberg v primerjavi s Hamiltonom zbral odstop manj, kar je pretehtalo v njegovo korist. Letos se je v končnici, ko je bil pravzaprav še popolnoma zraven, vse obrnilo proti njemu. Dvakrat (Singapur, Japonska) je odstopil, vmes pa je moral v Maleziji dirko začeti z zadnjega mesta. Na teh treh dirkah je osvojil 12 točk, poznejši svetovni prvak pa 68.

Ferrari je v primerjavi z lansko sezono, ko je bil pravzaprav le drugi opazovalec (v hrbet je gledal tudi Red Bullu), naredil izjemen napredek. Korak proti vrhu je bil izrazit. V kvalifikacijah je Mercedes ohranil prevlado (15 najboljših položajev, 5 za Ferrari), na dirkah pa je bila razlika občutno manjša. Ferrari ni dominiral, a je dobil precej tesnih obračunov. Jasno je bilo, da ima Mercedes vseeno nekoliko boljši celotni komplet, kar je na koncu pretehtalo. Hamilton niti enkrat v sezoni ni odstopil, kar je med svetovnimi prvaki pred 15 leti uspelo le še Schumacherju.

Lewis Hamilton ima za seboj odlično sezono, ob naslovu svetovnega prvaka se je izstrelil še na vrh lestvice najboljših v statistiki štartnih položajev. To je sicer le gola statistika, ki sploh v primerjavi z naslovi svetovnega prvaka nima skorajda nobene vrednosti, a bilo je očitno, da Britancu ta rekord pomeni precej. Sploh ko se je na začetku sezone na drugem mestu izenačil z legendarnim Ayrtonom Senno. Za oba velja, da sta velemojstra v vožnji na en sam krog. Ko se je treba zbrati za dobrih 80 sekund in idealno izpeljati vsako ped kroga.

Vettel je spet dokazal, da z boljšim avtom najde prestavo višje. Ko svoje zadnje leto pri Red Bullu ni mogel več računati na najboljše vozilo, se je znašel tudi v senci moštvenega kolega Daniela Ricciarda. Ko je letos imel vozilo za naslov svetovnega prvaka, je le dvakrat zaostal za Kimijem Räikkönenom, voznikom drugega Ferrarija.

Valtteri Bottas je v Mercedesu solidno zamenjal Nica Rosberga, a je bilo hitro jasno, da nima zmagovalne hitrosti, zategadelj je bil večji del sezone druga violina. Max Verstappen se je prvi del sezone otepal s številnimi odstopi in kaznimi zaradi preveč agresivne vožnje. Da njegov talent ni ostal le bleda črka na papirju, je pokazal v zadnji tretjini sezone, ko je dvakrat zmagal in na zadnjih šestih dirkah vselej ugnal kolega v moštvu bikov Ricciarda. Fernando Alonso je pred sezono glasno napovedoval, da se bo po dokaj solidni sezoni 2016 še bolj približal vrhu, a v resnici je bila sezona 2017 še en korak nazaj. Druga polovica njegove kariere je v iskanju konkurenčnega vozila en sam zgrešeni "tajming". Vse se pač začne pri konkurenčnem vozilu, brez tega še tako nadarjeni voznik ne more osvajati točk, kaj šele zmagovati.

PS: In najlepši trenutek sezone? Dirka na Madžarskem, kjer je moral Bottas zaradi ukazov z boksov predse spustiti Hamiltona. Ker ta ni mogel ogroziti Ferrarijev pred seboj, je Bottasa spustil nazaj na stopničke. Ni čisto vse v točkah.