Začetek drugega mandata Srečka Katanca se je začel zelo sproščeno. Katanec se je medijem predstavil 4. januarja 2013, izjemno dolga novinarska konferenca je minila v prijateljskem duhu, dobil si občutek, da so se stari znanci srečali po zelo dolgem času in z navdušenjem obujali spomine na uspešno zgodbo. Zgodbo, ki je prinesla zaporedni uvrstitvi na veliko tekmovanje. Ni skrivnost, da je bil odnos selektor-novinarji na začetku zelo dober. Krivulja je nato le padala, sprva (zelo) počasi, na koncu pa eksponentno.

Slovenija je začetek kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2014 začela zelo slabo, že po štirih tekmah je za Švico zaostajala za sedem točk. Selektor Slaviša Stojanović se je moral posloviti, Katančevo izhodišče je bilo zato v resnici odlično. Nanj se ni izvajal noben pritisk, pričakovanja so bila nizka, reprezentanca se je gradila z mislijo na Euro 2016. V resnici je Slovenija pod drugim vodstvom Katanca ravno v tem času igrala najboljši nogomet, saj se je iz izgubljenega položaja celo do zadnjega kroga bojevala za drugo mesto.

Že naslednji ciklus, v katerem je Slovenija v svoji skupini osvojila tretje mesto, je prinesel občutek, da reprezentanca stopica na mestu. Neprepričljive igre v gosteh in zapravljena velika priložnost v Švici, sta bili krivi, da je Katanec počasi začel izgubljati ogromen začetni kapital, svoje pa so dodale vse večje razpoke v odnosu z mediji. Hitro so se začele odpirati teme, ki so se kot stalnica pojavljale na novinarskih konferencah. Ena je bila brez dvoma selektorjev (na trenutke poniževalen) odnos do domače lige. Na eni strani je Maribor nizal izjemne evropske sezone, na drugi strani je Katanec vztrajno prepričeval o nekakovosti domače lige. Svoj odnos je podkrepil s tem, da je nekatere igralce poklical šele, ko so zapustili domače gnezdo, čeprav nato v tujini niso dobivali priložnosti.

Druga stalna tema je bilo pritoževanje nad omejenim časom, ki ga je imel na voljo za gradnjo ekipe. Argument javnosti, da "to pravzaprav velja prav za vse reprezentance," običajno ni bil slišan. Nekateri mediji in novinarji so se spustili na osebno raven in začeli osebno obračunavati s selektorjem. V to gotovo sodijo ocene, da je bila zmaga v San Marinu sramota. Na drugi strani so sledile impulzivne reakcije, ko je NZS nekaterim novinarjem za kratek čas omejil dostop.

Poti nazaj več ni bilo.

V tretjem ciklusu - za svetovno prvenstvo 2018 - smo bili priča novinarskim konferencam, ki so pogosteje bolj odmevale kot same tekme. Nič čudnega. Slovenija je sploh v gosteh igrala zelo medlo in pogosto sprožila zelo malo strelov v okvir vrat. Odpirala se je nova fronta - odnos z igralci. Že prvi mandat je pokazal, da se je Katanec hitro znašel v obračunu egov. Takrat je bil na tapeti Zlatko Zahovič, v zadnjem obdobju je bil najprej v ospredju odnos s Josipom Iličićem, nato s Kevinom Kamplom.

Pogled na končno lestvico pušča precej slabih občutkov. Na vrhu je prepričljivo Anglija, ki na podlagi zgodovine in moči Premier league uživa izjemno visok status, v resnici pa je ta hip vsaj za korak oddaljena od najboljših reprezentanc. Slovenija je proti njej osvojila eno samo točko, čeprav so bile na dosegu rok kar štiri. Slovaki in Škoti so bili zelo neprepričljivi, četrto mesto je neuspeh.

Slovenija nikoli ne bo reprezentančna velesila, zato bi bilo nepošteno od nje zahtevati, da se redno uvršča na velika tekmovanja. Morda ta trenutek v polju res nima kreativnega genija na ravni Zlatka Zahoviča, a ima precej nogometašev, ki igrajo redno in dobro. Presežna vrednost selektorja je v tem, da sestavi tako reprezentanco, ko je njena moč večja od vsote posameznih igralcev. Zakaj bi se vedno skrivali za izgovori o majhnosti igralskega bazena? Ne pozabimo, odbojkarji, rokometaši in košarkarji so v zadnjih dveh letih v "majhni Sloveniji" posegli po medalji na evropskem (in svetovnem) prvenstvu. Seveda je konkurenca v nogometu bistveno večja in nihče ne zahteva polfinalov, daleč od tega. Nič pa ni narobe, če je izpostavljena želja po višjih ciljih, boljših izidih, večjem spoštovanju in postavitvi jasnega sistema. Poglejmo le "malo" Islandijo, ki ima dobrih 300.000 prebivalcev in se ji po fantastičnem četrtfinalu na lanskem Euru zdaj obeta prvi preboj na svetovno prvenstvo. Majhnost je v glavi.

Ne pričakujem, da se bo Slovenija uvrstila na evropsko prvenstvo 2020, želim pa si, da novi selektor ne bi kategorično bežal od tega cilja. Časa je na pretek, kvalifikacije se namreč začnejo šele čez leto in pol. Precej igralcev šele prihaja v svoja najboljša leta in res bi bilo škoda, da bi ob koncu naslednjih kvalifikacij spet objokovali zamujene priložnosti.