Verjetno nismo le Slovenci taki, da se hitro zadovoljimo z nečim. Dobimo odgovor in ne drezamo dalje. Raje si potem praskamo lasišče (ali plešo) in razglabljamo o tem, kaj dejansko je avtor skušal povedati. Verjetno so taki tudi drugi. Nekateri vprašajo. Ali pa imamo izjemno idejo, a jo uresničimo le toliko, kolikor je treba. So tudi drugačni. Tiste, ki kopljejo dlje in globlje, imenujejo recimo knjižni molji. Zakaj molji? No, saj ni tako pomembno. "Živite dolgo in uspevajte," kot bi morda rekel kdo izmed Vulkancev (za tiste s povešenimi čeljustmi, morda Spock v kultni televizijski seriji Zvezdne steze).

V ZDA denimo je izražanje političnega prepričanja nekaj najbolj naravnega. Brez oholosti, brez očitkov bi bil lahko republikanec ali demokrat. V bistvu tudi vesoljec, ampak to je druga zgodba. Poskusite zlepa tudi pri nas …

Med politiki, ki se danes klanjajo življenju in dosežkom Nelsona Mandele, je veliko takih, ki jih ne bomo nikoli omenjali v istem stavku z njim. Na žalost se uspeh sodobne evropske ali pa ameriške, vsekakor pa zahodne politike meri in računa predvsem z uspehom na voliščih. Še predtem pa z ilustrativnimi dokazi, češ v našem mandatu smo sprejeli toliko in toliko zakonov, sprejeli toliko dopolnil in na ključne položaje imenovali toliko in toliko ljudi manj kot tisti zlobneži pred nami. A tistih, ki imajo dejansko kaj pokazati, je manj. Bistveno manj.

Učenje politike od največjih mojstrov je nekaj, česar ne more biti nikoli preveč. Ali odveč. Tu in tam se pojavljajo ljudje, ki vidijo širše, ki vidijo dolgoročne cilje in vedo, kam in kako je treba usmerjati svojo energijo. Mandela je simbol teh ljudi. Ikona.

In zdaj šok. Tudi Evropska unija in njeni stvaritelji so lahko ikone tega istega boja. Za dobro. Mir in pravičnost. Morda se še vedno čudite, zakaj bi kdo EU-ju dejansko dal Nobelovo nagrado za mir. A mir je tako relativen, da ga je treba jemati skrajno resno in ga negovati - kjer koli in kadar koli. Mir je pravzaprav osrednja podlaga za to, da se lahko kregamo okrog tega, kdo ima prav glede te ali one banke, zakona ali česa tretjega, ali tisti na levici ali desnici. A je tudi res, da vsaka razprava, ki poteka v miru, ni nujno taka. Morda bi ji lahko pripisali pretirano ravnodušnost do dejanskega stanja.

Če si smem privoščiti še en krajši interpretativni izlet. Mandela bi se menda preteklosti in svojega obračuna z belo Južno Afriko lahko spomnil vsak dan in o zamerah redno opominjal svoje politične nasprotnike in zaveznike. A ga je bolj zanimalo, kako in kaj bo jutri. Pomislite. To počnejo državniki. Tega ta čas denimo ne počnejo v Ukrajini.
Le nekaj misli ob smrti gospoda, ki je bil večji od življenja.