Vedno se je pisalo in verjelo, da gre za nasprotujoče si poglede na družbo in ekonomijo. Da so si razredi nasproti, da vlada nepomirljiv antagonizem itn.

V resnici se zdijo družbeni odnosi bolj komplementarni kot nasprotujoči si. V čem je finta? Se še spomnite marksistične eshatologije? Skrajna levica, komunistična, je imela doktrino o proletariatu, ki prevzame oblast in uvede diktaturo. Skozi emancipacijo proizvajalcev in skozi razvoj proizvajalnih sredstev pride do spremembe zavesti in posledično do »odmiranja« države. Tako pridemo do konca zgodovine. Svet pristane v komunistični idili, kjer vsak dela po svojih zmožnostih in dobi, kolikor potrebuje.

Ko gremo na desno stran polit-ekonomskega spektra, prav tako pridemo do doktrine o »odmiranju« države. Malo drugačne, pa vendar je tam. Ameriški republikanci in nasploh konzervativci (»neoti«?) sanjajo o »vitki« državi. V končni konsekvenci postane država tako vitka, da jo je moč »utopiti v kadi«.

In ja, prav tako po tej poti pridemo do konca zgodovine! Glej besedilo s tem naslovom Francisa Fukuyame. Svet pristane v idili svobodnega kapitalizma, kjer vse ureja prosti trg. V tem svetu dobiš, kolikor si zaslužil na dereguliranih trgih.

Ko »neoti« sanjajo o vitki državi, imajo v mislih specifično situacijo. Vitka država pomeni nizke davke. Pomeni zelo malo ali čedalje manj denarja za socialo, zdravstvo in izobraževanje. Obenem pa čedalje več za vojsko in policijo. Zdi se logično: opljuvani 1 odstotek populacije bo pač potreboval čedalje več vojske in policije, če bo potiskal preostalih 99 odstotkov v čedalje večjo revščino.

Komplementarno je pri »neosocialistih«: ti bi imeli manj vojske in policije, pa več sociale, izobraževanja in zdravstva.

Denar? V blogu Financial Timesa Kaminskyjeva piše, da bo hiperprodukcija v kapitalizmu na dolgi rok povzročila deflacijo in posledično »decay of money«, propad denarja.
In v komunizmu? Z odmiranjem države in z razvojem produkcijskih sredstev, uči marksistična teorija, pride do izginotja denarja!

Tako so medrazredni odnosi v resnici komplementarni: ko Ayn Rand sanja o »produktivnem razredu« (kapitalistih?), ki se naveličajo regulative in pobegnejo v osamo, pozabi povedati, kdo v tej njihovi idili dela (proizvaja kruh, Coca-Colo, hamburgerje, hladilnike …). Ko socialisti ali neosocialisti sanjajo o svoji utopiji, pozabijo povedati, kdo v tej zgodbi razporeja in reinvestira dodano vrednost (morda roboti, morda »višja zavest«?).

Zadnjič sem omenjal rešitve ... Objavim prihodnjič ...