Direktor nogometnega kluba Krka je pred kratkim zatrdil, da je simuliranje del nogometa, zaradi česar je ta tako privlačen, za neumnost pa je označil potezo, ko nogometaš ostane na nogah, čeprav je bil nad njim storjen prekršek (celotno izjavo lahko preberete na desni strani).

Sašo Udovič je eden največjih nogometašev v obdobju samostojne države, s 16 goli je še danes tretji najboljši strelec v zgodovini slovenske reprezentance. V dolgi karieri si je nabral dovolj izkušenj, da dobro ve, kje vse se lahko skrivajo rezerve, ki lahko nadomestijo pomanjkanje nujnih lastnosti, potrebnih za uspeh. Očitno je prepričan, da se te skrivajo tudi v ignoriranju fair playa, kamor lahko uvrstimo simuliranje prekrškov in izzivanje nasprotnikov. Udovič je na evropskem prvenstvu leta 2000 proti Jugoslaviji besedno sprovociral Sinišo Mihajlovića, ta ga je odrinil, slovenski nogometaš pa je teatralno padel. Mihajlović je prejel drugi rumeni karton, zaradi česar je moral ob zaostanku 0:3 zapustiti igrišče. Čista zmaga pragmatičnega nogometa. Res?

Prepričan sem, da tovrstne poteze v športu enostavno nimajo mesta. Gotovo prinašajo nekaj dobljenih bitk (kot je v zgornjem primeru rdeči karton Mihajlovića), a dolgoročno ne prinesejo niti zmage niti pozitivne "zapuščine". Vsi dobro vemo, kako se je končala zgornja tekma. Za jugoslovanski preobrat gotovo ni kriva omenjena poteza, vsekakor pa je preveč sprostila slovenske nogometaše, ki so ob visoki prednosti že vknjižili tri točke.

Kaj je narobe s tem dejanjem? V prvi vrsti je to goljufija. Predstavljajte si, da nogometaš v neki finalni tekmi pri neodločenem izidu v 90. minuti zaigra prekršek, sodnik pa pokaže na belo točko. Prevarant izkoristi sodniško napako in ne pristrelja le zmage, ampak si prisluži tudi denarno nagrado. In to lahko označimo za krajo.

To razmišljanje nikakor ni napad na Saša Udoviča, ki mu lahko priznam iskrenost. Ta logika je očitno sestavni del športa (spomnite se le na izjavo zdravnika Matjaža Vogrina ali razmišljanje selektorja kolesarske reprezentance Martina Hvastije). Vsem izjavam je skupna ignoranca fair playa. Se je šport res razvil zgolj v lov na zmago? Kdor se ne nauči teh trikov, na koncu izgubi?

A vsi pristaši ignoriranja fair playa se ne zavedajo najpomembnejšega vidika ukvarjanja s športom - to ni nabiranje zmag, pokalov ali denarnih nagrad. Ključna beseda je vzgoja. Pred letom dni je bilo na Nogometni zvezi Slovenije v najrazličnejših selekcijah registriranih skoraj 45.000 nogometašev. Le majhen odstotek igra na najvišji ravni nogometne igre in le peščica izmed teh bo z brcanjem žoge zaslužila dovolj za preživetje.

V tem pogledu učenje ali zagovarjanje goljufij (simuliranje prekrškov, padanje po tleh ...) nima nobene povezave z uspehi na vrhunski ravni. Za to sta potrebna nadarjenost in vztrajno delo. Z navdušenjem poslušam izjave Petre Majdič in Urške Žolnir, kako ju je šport naučil discipline, kako je bilo za njun uspeh zaslužno delo, delo in delo. In po teh vrednotah si ju bodo ljubitelji športa tudi zapomnili.

Ignoriranje fair playa ni kaznivo. A kaznivi niso bili niti nekateri menedžerski odkupi, oboje pa lahko mirne duše označim za nemoralne.