Lewis Hamilton je še drugič zapored osvojil naslov svetovnega prvaka, tokrat še bolj prepričljiv kot lani. Prevlado Mercedesa je dopolnil Nico Rosberg, ki je podobno kot lani drugi najboljši dirkač sezone.

Mercedes je v zadnjih dveh sezonah na 38 dirkah pobral 36 najboljših startnih položajev in 32 zmag, preostalim so ostale drobtinice. Častna omemba. Boj za naslov najboljšega Nemercedesa. Kar pravzaprav ni nič novega. Pred ero Mercedesa je tako vladal Sebastian Vettel v Red Bullu ali Michael Schumacher v Ferrariju. Vmes je bilo nekaj razburljivih sezon, kjer je o naslovu odločala zadnja dirka, po možnosti celo med različnimi ekipami.

Ravno to pomanjkanje pestrosti je največji protioglas formule ena. Na srečo se vse spreminja, razmerje sil se dolgoročno neprestano spreminja. Včasih pa je ravno sreča eden od ključnih elementov. Poglejmo le Hamiltonov primer. Kot novinec je leta 2007 prišel v McLaren, ki je bil najboljši avtomobil tistega trenutka. In McLaren bolj po spletu naključij in nespretnosti tisto leto ni osvojil naslova prvaka. Britanec je svojo napako popravil leto pozneje, ko je prvič postal prvak. Njegova forma se ni kaj bistveno zmanjšala, je pa prišlo do padca njegovih rezultatov. Brez konkurenčnega avtomobila niti (serijski) prvak nima prav nobenih možnosti za lov na najvišja mesta, kar je edino, kar zanima in motivira dirkaško elito, ki je že imela priložnost okusiti večno slavo.

V bližnji preteklosti se lahko spomnimo nenadnih padcev aktualnih svetovnih prvakov. Damon Hill je leta 1996 osvojil naslov z Williamsom, naslednjo sezono je s popolnoma nekonkurenčnim Arrowsom točke pobral le na dveh dirkah. Fernando Alonso je edina naslova (2005-2006) osvojil z Renaultom, ko se je Španec vrnil v to ekipo (2008-2009), je bil odrinjen na rob. Vettel je po štirih naslovih svetovnega prvaka (2010-2013) lani odpovedal in bil v senci moštvenega kolege Daniela Ricciarda, ki ga je premagoval kot za šalo. Skupni imenovalec vseh je slabši material, le da je bila stopnja povsem različna. Od zelo slabega (Hill), povprečnega (Alonso) do drugega najboljšega v karavani (Vettel).

Vettel je bil lani razočaranje sezone. Ne, ker je izgubil vladarsko žezlo, ni se mogel sprijazniti, da ni več številka 1. Padec motivacije je bil opazen in temu so sledili tudi njegovi rezultati. Novo priložnost je poiskal v Ferrariju in jo za začetek dobro izkoristil, saj je bil najboljši, ko prečrtamo obe srebrni puščici.

Alonso se je izkazal za nesrečnika sezone, saj je zapustil Ferrarija, ki se je dejansko dvignil v formi. Španec je pristal v McLarnu, ki pa je bil povsem na repu uvrščenih. Sreča je torej še kako pomemben vidik, ob pravem trenutku biti na pravem mestu.

Kakor so karte razdeljene v tem trenutku, kaže, da se razmerje moči v sezoni 2016 ne bo pretirano spremenilo. Karte z največ jokerji tako v roki drži še vedno Mercedes. Veliko govora je bilo o tem, ali je Rosberg z nekaj zmagami ob koncu sezone postal številka ena v ekipi. Naslov je bil že davno odločen in njuno razmerje moči bo realno šele, ko bosta oba začela z ničle.

A na srečo ni treba le čakati, treba si jo je izbojevati. Mladi dirkači v slabših moštvih so tako že letos opravljali avdicijo, da enkrat v obdobju 2018-2020 pridejo do pravega materiala, ki jim omogoča lov na naslov. Morda bo med temi tudi komaj 18-letni Max Verstappen, ki je za najstnika odvozil solidno prvo sezono.