Že prve dirke so dale slutiti, da bo to ena najvznemirljivejših sezon (vsaj) v tem stoletju. Mož prevlade zadnjih sezon Marc Marquez ga je lomil, njegova honda ni bila tako suverena, s tem je sam vrh zasedla Yamaha s Jorgejem Lorenzom in Valentinom Rossijem.

Čeprav je bilo pred finalom v Valencii le sedem točk razlike v korist Italijana, je bilo vsem poznavalcem jasno, da je v udobni prednosti pravzaprav Lorenzo in je on tisti, ki lahko izgubi naslov. Seveda, vse je izviralo iz Sepanga, kjer je kazen (preostra ali ne) Rossija pahnila na konec startne vrste v Valencii. To je hkrati pomenilo tudi njegovo obsodbo na četrto mesto na dirki. Za naslov je lahko upal le na pomoč obeh hond, ki bi morali prehiteti Lorenza, a se to seveda ni zgodilo.

Lorenzo je naslov potrdil z zmago, za katero se je boril z Marquezom vse do zadnjega ovinka. A v resnici njegova zmaga nikoli ni bila ogrožena, saj lanski prvak rojaka nikoli ni zares napadel. Da je bila honda v zadnji tretjini hitrejša od yamahe, je potrdil tudi Dani Pedrosa, ki je dolgo vozil sam na tretjem mestu, ob koncu dirke pa je ekspresno ujel vodilna, a se vrstni red ni menjal. Niti se ni hotel menjati.

Je to pošteno? Toliko kot Rossijeva skoraj očiščena pot do četrtega mesta? Prvak je tisti, ki na koncu osvoji največ točk. Povsem preprosto. V resnici je bilo najbolj žalostno to, da nismo gledali prave dirke, ampak le simulacijo dirke. Vse se je odvrtelo po pričakovanjih, gledalci pa so bili še najbolj oropani čistega dirkanja, v katerem nihče ne bi imel računice. Motociklizem se od formule ena še najbolj razlikuje prav po številnih prehitevanjih, kjer gre vse na milimetre. Zaupanje med dirkači mora biti tako izjemno visoko, saj bi nespametni manevri pri prehitevanjih hitro pod vprašaj postavili celo dirkačevo življenje. Zaupanje je vedno dovolj visoko, da športniki uprizarjajo številna (in predvsem varna) prehitevanja. Zaupanja med Španci v Valencii očitno ni bilo, saj nihče ni želel niti enkrat tvegati ...

Rossi je bil po tekmi izjemno razočaran, Marqueza je tako označil za Lorenzovega telesnega stražarja, pozneje pa razplet primerjal z nogometno tekmo z Eura 2004, ko so njegovi Italijani izpadli, saj se je druga tekma v skupini med Švedi in Danci končala z izidom, ki je odgovarjal obema severnima državama (2:2). Takrat (in še danes) sem bil prepričan, da med Švedi in Danci ni bilo dogovora, ampak je bilo vsem vpletenim jasno, kaj jim najbolj ustreza. Z obojestransko motivacijo se tak razplet hitro uresniči.

Jasno je, da je Špancem ustrezal tak razplet. Posebna uganka je mladi Marquez, ki je kot otrok fanatično držal pesti za Rossija, po medsebojnih sporih pa mu je popolnoma obrnil hrbet. In pravzaprav je jasno, da želi ob koncu kariere imeti več naslovov svetovnega prvaka ... Vsakdo je torej imel svojo računico ... S čimer seveda ni nič narobe, vse je šlo po črki pravil. A neprijeten občutek (v javnosti) je ostal.

In da ne bo pomote, prepričan sem, da bi se zgodba razpletla po enakem scenariju, če bi se, denimo, Lorenzo iz ozadja boril proti trem Italijanom.

Prav neverjetno je, kako visoka podpora je bila na strani Doktorja. Med bralci te spletne strani je kar 92 odstotkov bralcev (N = 3.136) naslov privoščilo sedemkratnemu svetovnemu prvaku. Rossi je bil zadnjič prvak daljnega leta 2009 in še lani je najbrž marsikdo mislil, da nima več možnosti za deseti naslov v vseh razredih. Rossi je izjemno karizmatičen, zato je razumljivo, da ima tako veliko podporo ... Del razloga, da je bila podpora skoraj plebiscitarna, pa izvira iz tega, da ljudje radi gledamo vrnitev padlih šampionov. In tudi to je delček razloga, zakaj je Roger Federer med teniškimi navdušenci še vedno tako izjemno priljubljen.