Če se je pred zadnjimi igrami v Sočiju in Riu največ govorilo o številnih težavah z organizacijo in finalizaciji zadnjih opravil, ki so pravzaprav potekala še med izvedbo iger, so razmere v Južni Koreji bistveno drugačne. Po zaslugi dobrega gospodarskega položaja so Azijci večino stvari lahko postorili, kot se spodobi za tak dogodek. Hkrati pa ne gre pozabiti niti tega–, da so Korejci pripadniki tipične kolektivistične družbe.

Zato je bilo precej več težav s tistim delom iger, na katere organizator praviloma ne more vplivati – vreme. Najprej je večino motil hud mraz, pozneje je bil glavni motilec veter, ki je kravžljal živce smučarjem skakalcem, v zraku je premetaval deskarje, zaradi prehitrega premika zračne mase pa so bile kot po tekočem traku preložene tekme v alpskem smučanju.

Zaradi številnih prestavljanj programa so tako smučarji kot smučarke v dveh dneh opravili z dvema tekmama. Davek je očitno plačala Mikaela Shiffrin, ki je po zmagi v veleslalomu precej slabše nastopala v paradnem slalomu. Številne obveznosti po podelitvi medalj so jo naslednji dan spodrezale in je ostala celo brez zmagovalnega odra. To se ji je na tekmah najvišjega ranga (OI, SP, svetovni pokal) nazadnje zgodilo decembra 2014!

Na največjem odru so medalje osvajali najboljši smučarji (Marcel Hirscher, Aksel Lund Svindal, Matthias Mayer in Frida Hansdotter). Najboljši in izkušeni - omenjena peterica je namreč olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih do Pjongčanga skupaj osvojila kar 31 medalj, zato je zgodba olimpijske prvakinje v superveleslalomu Ester Ledecke še toliko bolj neverjetna. Njena najboljša uvrstitev v svetovnem pokalu v tej disciplini je 19. mesto. Njen odziv ob prihodu v cilj je eden najbolj nenavadnih in pristnih v zgodovini velikih tekmovanj. Več deset sekund je presenečeno gledala na semafor in kar ni mogla verjeti, da zre v številko 1. Zanimivo, del te zgodbe je prav Shiffrinova, ki je bil pred tem lastnica zmagovalnih smuči.

Za edino slovensko medaljo do zdaj je poskrbel biatlonec Jakov Fak. Lovec je na smučeh je še enkrat pokazal svoje mojstrstvo. Po zelo neposrečeni zasledovalni tekmi, kjer je kot po tekočem traku grešil, nato pa se zaradi zmede glede morebitne diskvalifikacije za dobro minuto celo ustavil, se je znal najprej pošaliti na svoj račun, nato pa zresetirati in na 20 kilometrov - praktično edini disciplini, kjer je imel realne možnosti za medaljo - ustrelil ničlo in osvojil olimpijsko srebrno medaljo. Bolezen pred tedni ga je tako ustavila v tekaški formi, da je bilo na zadnjih tekmah v svetovnem pokalu jasno, da je izgubil korak s konkurenco. Do iger je v tekaškem delu sicer napredoval, a razlika je bila vseeno precejšnja. Edine realne možnosti so bile tako na najdaljši posamični preizkušnji, kjer je vsaka strelska napaka kaznovana z minutnim pribitkom. Le peščica je podrla vseh 20 tarč in med njimi je bil tudi Fak.

Zanimiva je statistika njegovih stopničk. V svetovnem pokalu se je med najboljše tri v posamičnih tekmah uvrstil na devetih odstotkih vseh tekem, ki se jih je udeležil. Ta odstotek pa na največjem odru (olimpijske igre in svetovna prvenstva) zraste kar na 18! Mož za velika tekmovanja, ki zna hitro pozabiti na neprijetne trenutke, kot je bila zasledovalna tekma in seveda še nekaj dni prej zgodba o slovenski zastavi.

(Mimogrede - če ni postal prvi človek v zgodovini olimpijskih iger, ki bi nosil zastavo za dve državi, pa je postal eden od peščice tistih, ki je osvojil olimpijsko medaljo za dve državi).

P. S.: O preostalih slovenskih nastopih (tudi skozi prizmo številk) pa naslednji teden.