Slovenijo dandanes obvladujejo številni paradoksi. Eden od njih so otroci. Za katere gre. A ne za vse.

Po mnenju določenega dela javnosti so sprejemljivi samo nekateri otroci – kateri, je pa zanj ključno odvisno od metode njih spočetja. Ker to je za osebno zadovoljstvo in konstruktivno družbeno dejavnost otrok nedvomno nekaj nespregledljivo ključnega. In četudi klaftre knjig o vzgoji znova in znova dokazujejo, kako potrebuje otrok za skladen razvoj lastne osebnosti in empatije predvsem okolje, v katerem se počuti varno, in človeka, ki to varnost pooseblja in omogoča, se v praksi še vedno soočamo z lajnami ideološkega populizma o "ljubeči mamici in očiju", ki da sta edino zagotovilo srečne slovenske otročadi.

Junija 2001 je v Sloveniji potekal eden prvih referendumov, namreč naknadni zakonodajni referendum o noveli zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. V ljudski leksiki velja za tistega, ki je odločal o tem, da samskim ženskam tak način oploditve dovolimo. Ne dovolimo, so rekli kleni Slovenci. In sicer 410.856 njih, kar je tedaj zneslo dobrih 73% udeležencev. Za otroke gre, že, ampak za take pa ne. Ne za take, ki niso nastali z ejakulacijo semena iz nabreklega uda v nožnico med kopulacijo. Ker to, je namreč za bodočo srečo človeka nedvomno elementarno nujen pogoj.

Lani poleti je Ustavno sodišče z dvema odločbama odpravilo diskriminacijo istospolnih parov.

Določilo je, da lahko poslej tudi ti sklepajo zakonske zveze pod enakimi pogoji kot raznospolni, in da se lahko pod enakimi pogoji postavijo v vrste za posvojitev otrok. Že to je precej slovenskih ust opremilo s togote strupeno peno, a zakonodaja lezbičnemu zakonskemu paru še vedno ne omogoča biomedicinske oploditve. To je kar zanimivo – ko nam namreč tako silno "gre za otroke". Kaj torej: hočemo te otroke ali ne?

Medicina na Slovenskem te postopke obvlada in vsakodnevno uspešno izvaja. A zakon na Slovenskem določa, da obstaja med maternicami ključna razlika. Ene so baje primerne za oploditev, druge pa niso. Za zakon je to odvisno skoraj izključno od tega, a njih lastnici dogajajo lulčki ali lulike. Ker tudi to je, a veste, za kasnejšo dobrobit oplojene zigote ontološko ključno. Absolutno.

Takle mamo, kot se reče. In potem jamramo o padanju natalitete. In se sprašujemo, kdo bo delal za naše penzije. Za višek licemerja (in logični absurd) se najde celo kak klensluvenc, ki pravičniško vije roke, ker je nova oblast odpravila urad za demografijo, da je, revež, ob službo.

O, sveta preproščina.

Zavržno je deliti otroke na prave in neprave. Še bolj zavržno jih je deliti, preden se rodijo, in enim odreči obstoj na podlagi ideologij, ki nas obvladujejo. Že stara modrost uči, da se biti na pol noseča pač ne da. Če nam gre za otroke, nam gre za vse – ali pa za nobenega.