V oglasnih blokih švicarske javne televizije, in to francoske, italijanske in nemške, ni sledu o oglasih za farmacevtske izdelke. Farmacevtska podjetja jih ne oglašujejo, po drugi strani pa tukaj ljudje ravno tako pokašljujejo kot v Sloveniji, kjer je oglasnih sporočil za vitamine in zdravila ogromno. Je potemtakem res, da so v Švici ljudje bolj zdravi?

Razlika je predvsem v pogledu oglaševalcev na ljudstvo. Pri nas oglaševalci še vedno menijo, da smo prebivalci Slovenije ovce in se sami ne znamo pozanimati o tem, kateri vitamini in minerali in koencimi nam koristijo in kateri ne. V včasih kar abotnih pogovorih nam servirajo odlične rezultate, ki jih prinašajo prehranski dodatki. Ob izrazu prehranski dodatki me tudi kar zmrazi. Zakaj sploh potrebujemo prehranske dodatke? Ali ni že sama hrana dovolj. Konec koncev baje živimo v obdobju izobilja, ko nam tečeta med in mleko. Zakaj je treba potem poleg hrane kupovati še prehranske dodatke? In zakaj nas tako vneto prepričujejo, da jih potrebujemo? Ker računajo na našo neumnost. Oglaševalci in farmacevtska podjetja nas imajo za bebce.

Pa gremo naprej. V Švici je po osrednjem dnevniku francoske švicarske televizije – mimogrede, ta je še vedno ob 19.30 – pogosto oglas o tem, da nekoga pogrešajo, da je izginil: ljudi pozivajo, naj pomagajo lokalni policiji, ki išče pogrešane. Je tukaj več pogrešanih kot pri nas?

Švicarska policija velja za najbolj grozno v Evropi, sama pa sem se prepričala o ravno nasprotnem. Dvakrat so me prijetno presenetili – s prijaznim opozorilom kolegici, da je napačno parkirala in z opozorilom, naj ne grem v ulico, v kateri bo v kratkem racija. Očitno švicarski policisti menijo, da državljanov ne velja preganjati zaradi majhnih prekrškov in da jim državljani lahko pomagajo.

Nedavno smo v naši soseski na obrobju Ženeve imeli na obisku policiste, ki so nam povedali, koliko je bilo vlomov v naši bližini, in nas opozorili, kako pomembno je, da poznamo svoje sosede. Krajevna skupnost je primaknila nekaj denarcev za spodbujanje organizacije soseske zabave in po blokih so organizirali zabave, na katerih so se ljudje spoznali in se pogovorili. Švicarski policisti torej menijo, da so ljudje vredni zaupanja. Spomnim se časov, ko je bilo tudi pri nas tako, zdaj pa je zaupanja vse manj, predvsem pa so slovenski policisti tako obremenjeni po eni in tako slabo plačani po drugi strani, da z najboljšimi nameni ne zaupajo več niti kolegom, kaj pa šele državljanom.

Pa si oglejmo, koliko švicarska davčna uprava zaupa državljanom. Prejšnji teden so poročali o tem, kako šest državljanov mesteca v nemškem delu Švice ne plačuje davkov in je mestni svet odločal o tem, naj bi objavili njihova imena. Eden od njih dolguje za 2 milijona švicarskih frankov davkov. Fizična oseba. In je ne preganjajo. Ne pošiljajo ji opominov, izvršb in podobnih ukrepov, ki jih naša davčna uprava redno izvaja. Javno so jo someščani opozorili, da je za njeno dobro, če plača, saj je iz davkov financirana infrastruktura, ki jo uporablja. Meščani so vsem šestim neplačnikom zagrozili, da jim bodo izklopili elektriko in jim prepovedali vožnjo po cestah. Ena oseba je takoj plačala, saj so objavili njeno ime, zdaj pa pravi, da bo someščane tožila. Pa to pri vsem skupaj ni pomembno.

Pomembno je, da če podjetje v Švici ne plača davkov, so lastniki takoj osebno odgovorni in jih takoj sodno preganjajo ter rubijo. Pri nas je situacija obrnjena. Od mene moja davčna uprava trenutno terja, naj ji plačam davek, ki sem ga že plačala v Srbiji, kljub temu da je ista država Slovenija mojemu delodajalcu v Srbiji rekla, naj plača davek v Srbiji, meni pa ga bodo odbili v Sloveniji. Ker Slovenija seveda ve, da bo težko izterjala denar od Srbije, se je odločila, da ga mora plačati Natalija. Država, ki sem jo plačala z enim davkom, je dala drugi državi napačno informacijo, naj davek plačam tam in tako sem to tudi storila. Ker pa Slovenija sama očitno ne more izterjati denarja od Srbije, ga moram Sloveniji dati jaz, in to v 30 dneh, medtem ko tajkunski davki čakajo na izterjavo dolga leta, kljub odločbam vrhovnih sodišč. Podjetja propadejo, preden poplačajo terjatve, do davkov država sploh ne pride, zato pa lahko fizična oseba plača davek v dveh državah, in to po krivdi države, ki jo kot fizična oseba izdatno financira.

Pri nas je zaupanje v državljana na psu. Inštitucije, podjetja, vsi »veliki predstavniki malega ljudstva« mislijo, da smo mali ljudje kreteni. Ne zavedajo se, da jih kreteni financiramo, da jih kreteni volimo in da kreteni financiramo njihova podjetja tako, da kupujemo njihove izdelke. Kreteni prenašamo vso njihovo nesposobnost. Nezaupanje se je zažrlo v vse pore družbe, in če nas kdo ustavi na cesti, bomo najprej pomislili, da nas žica, kot pa na to, da morda potrebuje informacijo. V službi nas imajo za lenuhe in nas skušajo čim bolj kontrolirati, čeprav bi morali preverjati predvsem in samo kakovost dela oziroma našega izdelka. Do sosedov, ki so prijazni, smo nezaupljivi – le kaj imajo za bregom?!

Kmalu bo kresna noč. Vrzite seme, naj zraste zaupanje. Naj zraste zaupanje v sočloveka, naj to gradi naprej – da bomo nekoč morda vsi mi mali ljudje zaupanja vredni tudi v očeh vseh tistih, ki jih financiramo, in to izdatno.