. Nič posebnega, boste rekli, pa je – to je tako, kot če bi Pesem Evrovizije v Sloveniji priredili na Jesenicah ali v Velenju.

Očarljivo srednjeveško središče kraja je polno obrazov, ki niti pod razno ne spominjajo na plavolase in plavooke Švede: Mälmo je mesto z največ priseljenci na Švedskem. Morda se ga spomnite po grozljivem morilcu, ki je hodil po cesti in brez posebnega načrta streljal – na priseljence. Morda ga poznate po tem, da je v bližini še manjše mestece, v katerem se dogajajo umori, ki jih rešuje Wallander, morda pa ste si že ogledali drugo kultno kriminalistično serijo, ki se dogaja v bližini: The Bridge, Most. Na mostu, ki povezuje dve državi, Dansko in Švedsko, se zgodi umor in kriminalisti obeh držav se ne morejo dogovoriti, kdo je odgovoren za reševanje primera. Ravnokar so posneli nove dele z atraktivno novo glavno igralko …

Rekli boste, da Mälmo ni nič posebnega, da je še eno mesto z mnogo priseljenci in klasičnimi težavami takega mesta, pa ni. Že zato ni, ker v mestu začutite, da so se priseljenci vključili v družbo. Morda je temu »kriva« tudi socialna reforma, ki jo je pred leti sprejela švedska desničarska vlada, ki je v glavnem odpravila večino socialnih transferjev oziroma je postavila zanje izjemno stroga merila. Socialni dodatek za otroka, naš otroški dodatek, je pogojen s tem, da otrok redno hodi v šolo in da je čist in urejen. Preden dobiš kar koli od države, moraš delati – potem pa ti država nekaj primakne. Delo je tukaj še vedno vrednota, brez dela ni jela in ni socialnih ugodnosti. Tukaj so tudi klošarji čisti in urejeni – saj sicer ne dobijo dodatkov od države. Gre za pogoje, ki so jih postavili in so popolnoma jasni: država ni molzna krava, če želiš, da ti ostali davkoplačevalci pomagajo, da se postaviš na lastne noge, moraš sam nekaj narediti. V Veliki Britaniji obstaja že tretja generacija socialnih upravičencev, ki ne delajo oziroma nočejo delati, saj se jim ne splača, potem pa še tožijo državo, ker morda od njih zahteva, naj delajo, saj so mladi in zdravi. Zadnjič je kolega iz Velike Britanije tarnal, da ravno zaradi prevelikega varstva človekovih pravic Britanci želijo iz Evrope – zanimivo, da Švedom uspeva ohraniti visoko raven varstva človekovih pravic po eni strani, po drugi pa so še vedno v Evropi. Spodaj se bodo gotovo znašli komentarji o švedskem sistemu bolnišnic za umsko bolne in o Milleniumu, ki govori o zelo temačni plati švedske družbe, ampak o takih primerih namenoma ne pišem, skušam pokazati tisto, iz česar bi se lahko slovenski politiki česa naučili – podobno kot zadnjič o Švici nisem pisala o kratkem porodniškem dopustu in mnogih anomalijah, ki obstajajo …

Pa se spet osredotočimo na Mälmo. Celo na prireditvi, kot je Evrosong, so Švedi postavili stojnico, na kateri lahko preveriš, kakšno hrano jedo v švedskih šolah. Ponosni so, da lahko izbirajo med organsko vegetarijansko hrano in »navadno«, ki pa je še vedno skrbno izbrana. Oba obroka za otroke sta brezplačna in izjemno okusna! Hrane ne vozijo z drugih šol, kot je to postala pri nas navada, saj trdijo, da mora biti sveža in pripravljena na isti šoli, da gre tukaj tudi za odnos kuharji – otroci ... Rekli boste, da nimajo tako majhnih šol kot pri nas, pa to ne drži.

Kar se Janezek nauči, to Janez zna pri njih velja kot osnovno pravilo in vedo, da je treba posebej v mestih, kjer je veliko priseljencev, izobraževati. Pred leti so se tako zamislili nad tem, da je v Malmöju deveti razred, ki je najslabši razred v državi. Skupaj s švedsko televizijo so pripravili projekt Razred 9 A. Izbrali so najboljše učitelje v državi in jih poslali v razred z misijo – naredite ta razred vsaj tretji v državi po znanju. Poskus so snemali in naredili serijo, ki ima šest delov. Otroci, ki so na začetku sovražili šolo in učenje, so se med letom spremenili v motivirane in znanja željne otroke. Rekli boste, da je to zato, ker so vse skupaj snemali – če bi si serijo ogledali, bi opazili, da so otroci z veseljem kazali odpor in to, da so face, ker se ne učijo. Toda odlični profesorji so odpor premagali: 9A razred je postal ne samo tretji na Švedskem, temveč najboljši razred v državi. Po predvajanju serije se je v družbi razvnela debata o delu učiteljev, o vrednosti njihovega dela, o vrednotah, ki jih prenašajo, in o odnosu staršev do učiteljev. Na okroglih mizah so se kregali o tem, zakaj je učiteljski poklic podcenjen in zakaj gredo med učitelje slabši kadri, boljši pa se raje izognejo delu z otroki. Ugotovili so, da je celotna družba vrednote postavila na glavo in da je treba nekaj storiti. Tak poskus so izvedli še enkrat, nameravajo ga ponoviti, saj vedno sproža tudi debato o vrednosti izobraževanja v družbi.

Na Švedskem ni vse rožnato, tudi ni rožnato v Švici, o kateri sem pisala zadnjič, vendar ko reformiramo slovensko zakonodajo in s tem tudi družbo, bi se morali ozirati po pozitivnih praksah, kopirati dobro in ohranjati vse tisto, kar je pri nas dobro. To, da smo razvrednotili delo in izobraževanje, je največji greh naše države, to sta prva dva od desetih smrtnih grehov Slovenije. Preostalih osem, žal, tudi ni težko našteti.

Lep pozdrav iz Mälmoja, držimo pesti za Makedonijo in v soboto za sosede Italijane. Ja, navijam za Italijo, konec koncev sem ob italijanski kanconi odrasla:)