Ob prvem »coming outu« Jodie Foster na zlatih globusih boste rekli, kaj lahko izgubi Jody Foster v ZDA, kjer v filmski industriji vladajo gay-lobiji, in potem ko je homoseksualnost tako že pred leti priznala? Zlati globus za življenjsko delo in ganljivo priznanje, obenem pa izjemno čustvena (pa ne solzava) pripoved o delu pri filmu, ki človeku zleze pod kožo, saj je filmska ekipa nekaj, česar se ne da opisati. Kar si vsaka mati želi slišati, to je povedala Jody in pokazala, kako inteligentno povedati, da je največ, kar lahko vsi skupaj damo igralcem, zasebnost.

Pri nas naredijo »coming out« navadni smrtniki, tisti, ki na prvi pogled nimajo kaj izgubiti. Spomnim se kolega, za katerega smo vsi že zdavnaj vedeli, da je gay, pa tega ni želel razkriti. Šele življenje samo, bolje, leta, so ga pripeljala do tega, da se je razkril. Najtežje je to povedal svoji mami, ki si je želela snaho, pa vnuke, pa vse ceremonije, ki pridejo poleg. Eno ceremonijo je Slovenija homoseksualcem vzela s tem, da jim ne dovoli poroke, in to ne samo njim, tudi vsem tistim, ki imamo katerega od bodočih ženinov ali nevest radi in bi uživali ob njegovi ali njeni sreči.

Pred dnevi so na Češkem za najboljši plakat leta razglasili plakat za praški gay-pride. Pri nas smo lani za pride imeli napis na avtobusu, da pa bi imeli celostno oglaševalsko akcijo, ki bi opozorila nanj – kje pa. Seveda se bodo oglasili tisti, ki me bodo kritizirali, da je kriza in podobno – kot da na Češkem krize ni?! Čehi so do nedavnega na javni televiziji imeli oddajo o homoseksualnosti, pri njih težav s porokami med istospolnimi in »coming outi« ni.

Dejstvo je, da je Češka najbolj ateistična država v Evropi. V letih od osamosvojitve, ko je bil njihov BDP občutno nižji od našega, pa do danes se je z našim praktično izenačil. Za predsednika je pri njih kandidiral ekstravaganten po miselnosti in po videzu, zelo potetoviran univerzitetni profesor Vladimir Franz in ni dosegel slabega rezultata. Vse to v deželi, v kateri niso imeli referenduma o družinskemu zakoniku.

Ob debati o družinskem zakoniku mi je kolega, ki ga cenim, očital, da preveč potenciramo to vprašanje. Strinjam se, toda, ali se spomnite koliko stoletij se o istospolnosti v evropskem prostoru ni smelo govoriti – to pišem zato, ker je bilo to do nedavnega v arabskem svetu dovoljeno. Mimogrede, celo prve zapise španskega jezika so našli v – homoseksualni pesnitvi. Torej, če vam in ko vam gre na živce govor o tem vprašanju, pomislite na vse zaprte in pretepene homoseksualce, pa tudi na vse tiste javne osebnosti, ki v Sloveniji ne morejo stopiti iz zasebnosti in se v javnosti poljubiti s partnerjem, konec koncev na vse tiste, ki se skrivajo v lažnih zakonih in zvezah, v katerih njihovi partnerji in velikokrat tudi otroci trpijo. Vse zato, ker jim družba odreka pravico do javnega nastopa, kot ga je imela Jody.

Rekli boste, da nimajo jajc, da bi to storili. Kako pa lahko pričakujemo, da se bo nekdo izrekel o svojem zasebnem, spolnem življenju v deželi, v kateri se politiki, ki so dokazano naredili napako, skrivajo v omarah in krivde ne priznajo?!

V bistvu v normalni družbi ne bi smelo nikogar zanimati, kdo s kom deli posteljo, pomembno je to, kakšen je človek, kako ta človek stoji za svojimi načeli in kako se vsako jutro brez sramu pogleda v ogledalu. Toda potem bi politik, ki so ga osumili korupcije, takoj in nepreklicno odstopil. To pa se pri nas ni zgodilo. Mogoče tudi zato, ker smo se več ukvarjali z družinskim zakonikom kot z odgovornim političnim delom.

P.S.: Ko boste v prihodnje govorili, da je nekaj »češko«, se spomnite, kako napredni so – ja, Čehi.