Ameriške volitve bodo čez natanko leto dni. Kdaj bodo slovenske, je ta trenutek sicer težko reči, glede na vse več posnemovalcev vse bolj neotesanega vedenja pa volitve morda niti niso tako zelo daleč.

“Dopuščanje javnega žaljivega izražanja v imenu ostre družbene kritike je zmotno, je nekoč dejal spoštovani profesor dr. Tomo Korošec, ker prezira eleganco intelekta in izrazne možnosti jezika. Družba, ki brezbrižno dopušča prakticiranje jezikovnega gorjačarstva v javnem življenju, je v resnici robata nekultivirana srenja.”

Od pomanjkanja omike v javnem izražanju, netenja sovraštva po spletu do strahopetnih homofobnih napadov, kakršno je bilo nedavno razdejanje Kluba Tiffany na Metelkovi, niso tako zelo daleč, kot nas skušajo prepričati nekateri. Posebni poročevalec Združenih narodov za svobodo izražanja v najnovejšem poročilu o stanju sovražnega govora na spletu ugotavlja, da tako vlade kot spletna podjetja naredijo mnogo premalo, da bi ga zajezile. In da spletno sovraštvo ni nič manj škodljivo zgolj zato, ker je na spletu. Nasprotno. Zaradi hitrosti in dosega diseminacije je lahko še nevarnejše.

Koroščevo misel o jezikovnem gorjačarstvu velja ponavljati. Še bolj v dneh, ko slavimo Trubarja, Pohlina, Zoisa, ki so bili bitke za slovenski jezik. Ne zato, da bi se v njem pobili, temveč zato, da bi v njem pripovedovali zgodbe naroda in se politično izborno prepirali. Ne pa obmetavali z žaljivkami kot robata, nekultivirana srenja.