Toda zanima nas njeno povzemanje 22. oktobra leta 1978. Stavek je izrekel sveti Janez Pavel II., na dan začetka svojega papeževanja. Njegov "Ne bojte se" je v stoterih razlagah zaodmeval po svetu in sprožil temeljne spremembe v srednji in vzhodni Evropi; šlo je za piko na i, za strel, ki je zgodovino znova pognal v tek. Omemba njegovega silnega stavka je najmanj, kar smo dolžni storiti ob stoletnici rojstva in petnajstletnici smrti tega papeža, ki je ob svojem nastopu vernike prosil, naj ga popravijo, če se bo kdaj zmotil. Wojtyła je imel v mislih italijansko slovnico, a znova: stotere razlage. V sedemindvajsetih letih pontifikata so pripeljale tudi do "popravkov", ki so Katoliško cerkev pahnili v hude finančne in moralne škandale.

"Ne bojte se." Več kot štiri desetletja pozneje, konec preteklega meseca, je ta stavek skoraj umanjkal v eni najlepših, najglobljih in najbolj žalostnih pridig sedemletnega pontifikata Jorgeja Bergoglia. V njej je petkrat ponovil svetopisemsko vprašanje "(Za)kaj ste strahopetni?" in šele na koncu Jezusa pozval, naj vernike navda s pogumom.

Digresija. S papežem Frančiškom sem se v preteklih letih rokoval štirikrat. Enkrat sem bil v vrsti trideseti, enkrat deseti, enkrat peti, enkrat pa vrste sploh ni bilo, saj nas je bilo v polkrogu okoli njega komaj za peščico. Stisk je bil vedno enako čvrst in gotov. Ne da bi se kaj pripravljal, se mi je v tistih trenutkih vedno enako zajecljalo: "Svetost, bodite pogumni"; vsakič se mi je nasmehnil in pokimal.

"Svetost" ali "Sveti oče". Drugače ne gre. Nihče ga ne naslovi "gospod Bergoglio". Pa ne gre za samo vprašanje vere, temveč preprosto za vatikanski bonton.

Upanje je ena temeljnih vrednot krščanstva, v pridigi ob molitvi proti širjenju epidemije, h kateri je Frančišek 27. marca povabil ves katoliški svet, pa je bilo prekrito s težkimi oblaki deževnega rimskega večera. Našel se je kdo, ki je sredi sivine neba uzrl podobo Marije (upanje, torej), a temeljno sporočilo je bilo drugje: zaskrbljenost, tesnoba, bližina smrti. Možnost popolnega odpustka papeži ponudijo samo ob največjih praznikih v letu, ob svojem ustoličenju in izrednih dogodkih. Recimo takrat, ko upravičeno ocenijo, da bo žrtev, ki jim duhovniki ne bodo uspeli podeliti poslednjega zakramenta, veliko. Frančiškova molitev z zadnjega marčnega petka se bo zato zapisala v zgodovino kot doslej najtesnobnejši trenutek njegovega pontifikata, ki se je dotaknil tudi neverujočih - in to ne samo zaradi izjemnega spektakelskega učinka moža v belem sredi izpraznjenega trga, na katerega joče nebo.

Trg brez vernikov je nekaj najhujšega, kar se je lahko zgodilo Bergogliu, ki je svoj pontifikat utemeljil na pastorali, na odprti in misijonarski Katoliški cerkvi, na evangelizaciji, ki je pomembnejša od doktrine, na moči vere, ki je pomembnejša od njene čistosti, na bratstvu med vsemi abrahamskimi verstvi, ki je pomembnejše od razlik med njimi. Frančiškova vera ni nad življenjem, ampak mu podaja roko. Vsi smo grešni, tudi jaz, je večkrat izjavil.

Vmes smo se navadili kritik, da Bergoglio ne pušča teološke dediščine, da bo trajnost njegovih ukrepov odvisna od njegovega naslednika. Triinosemdesetletni Argentinec se zaveda svoje starosti, a jo vedno znova odmisli: nekako po načelu, dokler bo šlo, bo šlo. Že spočetka je svoj čas na Petrovem prestolu ocenil na štiri leta, pozneje je večkrat lahkotno namignil, da bo morda – če pride tak čas – sledil Ratzingerjevemu vzoru in odstopil. V zadnjih dneh se karanteni v brk vsakodnevno srečuje s sodelavci. Cerkev poganja naprej, lastno zdravje je za Bergoglia zadnja skrb.

Frančiška večkrat razlagamo kot hlastnega prinašalca sprememb, ki rad tvega. Pri vprašanju: kakšna cerkev, ne pušča dvomov: evangelijska, nikoli fevdalna. Zato ta mož – ki živi v dvosobnem stanovanju in ga s stene varuje mozaični Jožef spod rok patra Marka Rupnika – svoje kardinale in škofe poziva, naj se odpovejo dvorni navlaki (v starem svetu) in miselnosti predsednikov uprav korporacij (v novem). Gre mu torej za solidarno cerkev, če smo laiki, oziroma za cerkev po Frančišku Asiškem, če smo verni.

Bergoglio se je na največjo kugo sodobne Katoliške cerkve, duhovniške spolne zlorabe, odzval pozno, včasih neprevidno in pozneje ustrezneje, s čimer si je naložil najtežji križ svojega predhodnika Benedikta XVI. Gre mu za sistemsko rešitev vprašanja, a hkrati je nestrpen: toliko drugega si je še zapisal v beležko.

Zlasti reformo vatikanske kurije: nova konstitucija Svetega sedeža je pripravljena, obelodanil naj bi jo še pred poletjem. V njej bo sledil načelu, da je skrb za vernike pomembnejša od skrbi za čistost njihove vere. Frančiškova ustava s pomenljivim naslovom "Praedicate Evangelium" bo bržčas zapečatila tudi način dela, ki se je uveljavil v preteklih letih: rimske kongregacije skoraj ne pošiljajo več "navodil za delo" po škofijah sveta, ki jim papež poverja širša pooblastila in jim nalaga večje odgovornosti. In tu se skriva možnost tudi za prihodnje sobivanje celibatnih in poročenih katoliških duhovnikov v tistih delih Latinske cerkve, kjer po starem ne bo šlo več naprej. Prizadevanju za decentralizacijo je papež nedavno postavil še en rok: o sinodalni cerkvi prihodnosti naj bi škofje razpravljali oktobra leta 2022.

Rahljanje odnosov s Kitajsko? Ne pozabimo: Kitajska je drevo, ki bo po trenutnih predvidevanjih obilno rodilo. Do leta 2050 bi utegnila postati država z najštevilčnejšo katoliško skupnostjo na svetu. Priložnost je za Cerkev pomembnejša od kompromisov, ki jih je sprejela.

Epidemija novega koronavirusa je papežu Frančišku prekrižala več letošnjih načrtov. Konferenco mladih ekonomistov z vsega sveta, ki naj bi konec marca potekala v Assisiju, so prestavili na november. Da so zemeljske dobrine namenjene vsem ljudem, kot je zapisano v pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu Drugega vatikanskega koncila, se najbrž načeloma strinjajo vsi v katoliškem svetu; da je krivično, če en odstotek svetovnega prebivalstva poseduje večino teh dobrin, pa morda niti ne. Zato je papeževe poglede na svetovno gospodarstvo marsikdo postavil pod drobnogled.

Ne bojte se. Na praznik Kristusovega vstajenja bo Bergoglio moral zbrati vero, moč in upanje, da stavek izkriči v svet, ki ga je prizadel koronavirus. Pri tem mu bo pomagala dobro znana praktičnost. Domnevam tudi, da bo znova pozval k molitvi za znanstvenike - in ne k molitvi zato, ker naj bi znanost odpovedala, pa nam je ostal samo še Bog, kot smo že slišali iz ust kakšnega od evropskih populistov. Razlika je bistvena.