Hvaležna sem za to, da se mi je uspelo več kot eno leto izmikati koroni. Morda je bila zato želja po tem, da se cepim, toliko večja. Kar nekoliko nespametno bi se mi namreč zdelo, da po dobrem letu negotovosti in odrekanja, ki sta se mešala z naveličanostjo in nejevoljo, vendarle zbolim. Zato je bila odločitev logična – v začetku leta sem se vpisala na čakalni seznam za cepljenje, odločena, da se bom cepila takoj, ko bo to mogoče, s tistim cepivom, ki bo na voljo.

Po tednih čakanja sem se vabila razveselila. Vrste cepiva nekoliko manj, saj se ga je do datuma prvega odmerka oprijel že zelo slab sloves. Cepivo AstraZenece sem dobila le malo prej, kot je postalo jasno, da bi lahko izbrala tudi katero drugo. Ne morem zanikati začetne nejevolje, ko sem se za hip počutila kot žrtev sistema. Sistema, ki je pozival k skupni žrtvi za skupno dobro, sistema z omejitvenimi ukrepi, ki sem se jih dosledno držala, sistema, v katerem sem s svojim prispevkom pomagala, da drugi niso zboleli in da sem se bolezni ne nazadnje ognila tudi sama. Priokus ob spoznanju ni bil prijeten. A ko bolje pomislim, ne toliko zaradi védenja, da bi lahko že teden dni pozneje mogoče izbrala drugo cepivo, ampak predvsem zato, ker sem dobila občutek, da me je sistem izigral, spregledal moje prizadevanje, trud, me posrkal in izvrgel tam in tako, kot je odločil sam.

Zdi se mi, da takšni občutki niso osamljeni. Ne le o sistemu, ki melje in prepogosto zmelje in zato načne zaupanje, ampak predvsem o sistemu, ki ga v življenje spravimo ljudje in v katerem smo ljudje soodvisni. Da ne bo pomote, odločitve nikakor ne obžalujem, zdi se mi edina prava in razumna, tudi namen mojega pisanja ni razglabljanje o proticepilskih tezah, o teorijah zarot ali prepričevanje v "neki prav", ampak je namen ponuditi razmislek o cepljenju in koronakrizi kot o neizogibno družbenem vprašanju. To seveda ne pomeni, da zanemarjam preostale vidike, recimo tiste, ki vzbujajo največ nelagodja in sprožajo največ pomislekov – o varnosti, zanesljivosti, učinkovitosti, sestavi, stranskih učinkih. Cepivo proti covidu-19 je glede tega še bolj kontroverzno kot proti drugim boleznim, po mojem mnenju tudi zaradi družbeno-politične konstrukcije tega vprašanja in pravzaprav celotne koronakrize.

Nestrpno čakanje odrešitve v obliki cepiva so izpodrinila vprašanja, dvomi, pomisleki o njem. Ne glede na to, na kateri strani smo, ali smo torej zagovorniki cepljenja ali njegovi nasprotniki, pa moramo priznati, da cena za življenje, kot smo ga poznali pred koronakrizo, postaja vse večja. Pa ne zato, ker bi si z razdeljevanjem cepiva polnili žepe proizvajalci in posredniki, pač pa zato, ker se z vsakim odklonjenim odmerkom bolj zategne zanka omejitev, ki nam narekujejo življenje z danes na jutri, v kateri se izmenjujejo žuganja in trepljanja, zapiranja in odpiranja, dovoljenja in prepovedi ... Zdaj si ne moremo več zatiskati oči, da je to naša resničnost, če širjenja virusa ne bomo ustavili ali vsaj omejili. To ni grožnja, to je dejstvo, kot je dejstvo tudi to, da ta nalezljivi virus nikakor ni zadnji, ki se je tako pritajeno pomešal v svet in ga pretresel do temeljev. Je torej to naša prihodnost, zapiranje pred virusi, bežanje? Zakaj, če je lahko drugače?

Enega od pristopov smo že izkusili. Trdno smo verjeli, da zmoremo. Takrat, marca lani. Ko smo izkazali izjemno odgovornost, disciplino, človečnost, solidarnost, verjeli smo, da bo po trudu sledila nagrada. In res je. Širjenje virusa smo prekinili. A le začasno. Po vseh ciklih vzponov in padcev smo izčrpani. Razumljivo, človeško. Od truda, odrekanja, prilagajanja ... brez pravega izplena, od blodenja brez cilja, v neznano prihodnost, že kar v neskončnost. Mnogo je takih, ki so ne glede na žrtev vendarle zboleli, tudi hudo ali celo usodno. In tudi takih, ki so ne glede na žrtev dosegli ali morda celo presegli rob – finančni, socialni, psihični. Je to tisto, kar želimo, je to življenje, ki ga želimo živeti

Izpostavljeni smo čedalje večjemu nadzoru, z virusom ali brez njega. Izmuzljiva tema, sploh ko roka nadzora sega k varnosti. Ampak tudi nadzor lahko (še) izbiramo. In izkazalo se je že, da če nadzor ni ciljan, usmerjen, je vsesplošni. Kaj bomo torej imeli v mislih, ko bomo naslednjič vpili o pravicah in svoboščinah? Bomo pred tem razmislili o čisto vsem, tudi o svojih dolžnostih?

Sestavlja se čedalje zajetnejši račun, ki se ne meri le v denarju, ampak prehaja v dediščino, ki jo bodo živele še prihodnje generacije. Če bi to ubesedili v jeziku financ, bi lahko govorili predvsem o dediščini davkov in dolgov. Lahko pa samo pomislimo na posledice zaprtih šol ali pa na posledice omejevanja stikov in socializacije.

Čeprav bi lahko marsikaj napisali o političnem vidiku krize, o zamujenih priložnostih in spregledanih težavah, o komuniciranju odgovornih o celotni situaciji, vključno s cepljenjem, smo na točki, ko ni mogoče spregledati niti odgovornosti vsakega od nas. Odgovornosti za to, da jesen ne bo peklenska, za njo še zima, in za njo pomlad, že tretja "izgubljena" zapovrstjo. Priznajmo si. Tokrat je v naših rokah orodij za to, da bi bilo drugače, dovolj.

Latinski pregovor, ki pomeni Prek trnja do zvezd