Decembra 2013 so nesrečnega malčka pokopali. Umrl je zaradi ebole, čeprav tega takrat še ni nihče ni vedel. Prenos virusa z živali na človeka je zelo redek in poln nesrečnih naključij. Pokopali so ga s tradicionalnim pokopom, vsa vas se je poslovila od njega. V tednih, ki so sledili, so v vasi umrli še drugi. Val ebole je zajel najprej vas, nato sosednjo, nato še eno. Ni se oziral na meje. Moril je brezmejno. Umiranje za ebolo je nekaj grozljivega. Začne se s povišano temperaturo, utrujenostjo, kot bi šlo za gripo, konča se z notranjimi krvavitvami, krvavitvami sluznic in odpovedjo organov. Skozi krvaveče oči se umirajoči ozira v svet in hlasta za zadnjimi trenutki življenja. Ve, da je konec, vsi ob njem vedo, da so lahko naslednji. Strah je nepopisno vseprisoten.

Svetovna zdravstvena organizacija je o večjem izbruhu ebole v Gvineji poročala marca 2014, avgusta istega leta je epidemijo razglasila za globalno nevarnost in k pomoči pozvala vse države sveta. Gvineja, Liberija in Sierra Leone preprosto niso bile sposobne same zajeziti smrtonosne bolezni. Razširila se je še v Nigerijo, Mali, Senegal. Začela se je bitka z boleznijo in bitka z nevednostjo, njihovo in našo.

S Tomažem sva se zjutraj odpravila po vasi. Hodila sva mimo hiš, zaplat polj, kjer so ravno okopavali rdečkasto zemljo, nižje ob poti je mišičast mladenič z mačeto kosil visoko travo. Na poti sva srečala gospodiča, ki pravi, da v rudniku nedaleč stran išče diamante. Sprehodila sva se do sosednje vasi, kjer sva za trenutek obstala. V teh krajih v vas ne prideš kar tako, nepovabljen. Če pa že, je dobro najprej stopiti do vaškega poglavarja, se predstaviti in povedati, zakaj si prišel. Tak je protokol. Najina zadržanost pa izvira tudi iz pripovedi o vseh napadih, ki so se med epidemijo zgodili na zdravstvene delavce, humanitarne delavce, tujce.

Zdravstvene in humanitarne organizacije, ki so temu območju priskočile na pomoč, so naredile ogromno dobrega. O tem se lahko človek prepriča na vsakem koraku. Radio v lokalnem jeziku, s katerim je lažje ozaveščati o bolezni. TV-šotori, ki so jih postavili v odročne kraje, v njih namestili vso sodobno avdiovideoopremo, nekakšne vrste vaški kino, s pomočjo katerega jim je ljudi uspelo zadržati v vasi med karantenami. Uvedba obveznega umivanja rok, merjenja temperature, večje zavedanje o pomenu preventive ... Dve leti so se borili z boleznijo in za zdaj se zdi, da je premagana.

Dve leti pa so se tudi učili na napakah. Slikovit primer tega, kakšne malenkosti so odločilne v boju z boleznijo, je primer vreč za trupla. Samoumevno se nam zdi, da naj bodo črne, če drugega ne zato, ker je črna barva žalovanja. A to je samo za nas. Tukaj mrtve pokopavajo v belem. Ničkoliko primerov je bilo, ko so sorodniki trupla umrlih za ebolo iztrgali iz črnih vreč in jih zavijali v bele rjuhe. Tudi tukaj je pogreb nekaj svetega. Bili so primeri, ko so imami in celo zdravniki umrlega za ebolo razglasili za zdravega, samo zato, da so ga lahko pokopali na običajen način, zavitega v belo rjuho. V nasprotnem primeru bi bilo treba trupla zažgati. Obstajajo fotografije, ko so sorodniki umrlega očistili, oblekli, ga posedli med dva potnika na motorju in ga poskušali prepeljati čez mejo, da bi bil pokopan v domači vasi.

S to epidemijo so se učili vsi - lokalno prebivalstvo ter humanitarni in zdravstveni delavci. Če so se bili zadnji primorani česa naučiti, je to dejstvo, da enake metode niso enako učinkovite povsod po svetu in da si vse skupnosti, ne glede na to, za kako zaostale jih imamo, zaslužijo spoštovanje. Njihovih ljudi in njihovih običajev. A ogromno se bo treba naučiti še o bolezni sami, katere simptomi in potek so bili precej drugačni kot ob dosedanjih izbruhih.

Iz Gvineje,