Gre torej za favoriziranje in taka vlada lahko nastane le, če se prvaki večine strank izneverijo vsaj eni pomembni predvolilni zavezi svojim volivcem. Prav in pošteno, gospod predsednik?

Kaj pa famozno izključevanje, katerega nedolžna žrtev naj bi bil Pahorjev mandatar? No, vsaj pritožbe republikansko-cerkvenega zbora razumnikov, njegovih podpornikov, so sprenevedave krokodilje solze, kot da smo izgubili spomin. Kajti z izključevanjem izključevalcev je tako kot z nestrpnostjo do nestrpnežev.

Drug del medijev in komentatorjev bije plat zvona pred možnim prihodom avtoritarnega orbanizma na oblast. Najbrž upravičeno, a pri tem ne gre pozabiti še enega velikega slona v trgovini s porcelanom demokracije: to je množica neudeležencev volitev. Če ni bilo le vreme, so očitno presodili, da je vseeno, ker so vsi enaki.

To seveda ne drži, razlike so, in pomembne. Res pa je tudi, da se programi desnice in posebej minulo delo leve sredine deloma ujemajo. Gospod Cerar je štiri leta v marsičem nadaljeval neoliberalno politiko prejšnjih vlad, tudi Janševe, naprednih sprememb je bilo malo. Spogledovanje gospoda Židana z NSi-jem pred volitvami in po njih pa tudi ni skrivnost.

Naš trump-orbanovski tandem na vrhu iskanja nove vlade se torej – poleg politične trgovine in klientelizma – najbrž zanaša tudi na sorodnosti s sredino, doslej podložno evropski oziroma politiki Evropske ljudske stranke, katere članica je poleg SDS-a tudi gospa Merklova. Spričo tako hudih siren se bo alternativa z novim obrazom težko privezala na kak drug jambor.

Lahko noč in srečno.