Začne se pri dvajsetih sekundah do poldneva. To je uvodni prizor, ki sledi pretiranemu ekshibicionizmu delovanja strojev v utopičnem prikazu prihodnosti Metropolis iz leta 1927. Slavospev ubranosti in moči motorjev, ki skupaj poganjajo stroj. Oglasi se piščalka, ki naznani menjavo izmene. Rešetke se dvignejo in pojavi se prizor človeških strojev, razčlovečene sive množice, brez osebne identitete, ki koraka drug za drugim proti dvigalu, medtem ko z druge strani druga četica koraka iz dvigala. Pred slabim stoletjem so, čeprav še niso poznali naprav za merjenje temperature ali omejevanje socialnih stikov, dobro razumeli, da je skupaj lažje biti sam.

Vsaka vojska se začne z enim vdanim vojakom. Vzeli smo jim obraze, nataknili maske. Vsem je mar, ko je prepozno. "Nekaj se je zgodilo. Nekaj se je moralo zgoditi v mestu," je svojo vizijo groteske pred slabim stoletjem strnil Slavko Grum. Dogodek v mestu Gogi toliko desetletij za prvotnim zapisom se nadaljuje drugače. Zelo veliko je ljudi, ki morajo biti po hišah. Iz manjšine so opustili življenja. V kaki sobi gotovo “visi” kakšen lik kot stojalo za prah, že ves zaprašen in orumenel, predmeti so ga sčasoma popolnoma sprejeli medse.

Če bi jim vzeli še stene, kot je Grum fiktivnim prebivalcem Goge, bi popadale maske. Tiste maske, s katerimi zdaj tečemo drug mimo drugega v loku in se izogibamo družinam, ki so na novo odkrile svoja dvajset let stara kolesa in zamenjujejo zvonec za zavoro. Iste maske, skozi katere vsi lovimo zrak. Ni dobro podcenjevati (ne)vidnega nasprotnika, ker na koncu smo sami sebi največja grožnja. Če se spremenimo samo zato, da preživimo, je enako temu, kot da nismo naredili nič. S spremembo, ki jo sami ustvarimo, moramo živeti. Kako hitro zbledi spomin?

V novodobni Gogi lahko živiš ali pa jo gledaš kot pingvina na fotografiji Tobiasa Baumgaertnerja, ki s perutjo v peruti zreta proti svetlikajočim se lučem Melbourna in v ocean, ki ju razdvaja od mesta. Bela starejša samica, ki je izgubila partnerja, in mlajši samec se redno sestajata in tolažita drug drugega, tako da ure in ure gledata ples mestnih luči, ki svetijo iz sob močno zabetoniranih sten.

Podobno tem, znotraj katerih sva si ustvarila superjunaka zase. Vizijo naju za naju. Ogrinjalo sva izrezala iz starih plaščev. Nosila sva ju dvakrat, dokler se nista strgala. Vmes, ko sva stala proti drugim, sva se znova našla.

^{*"Pri nas se nikdar nič ne zgodi" - vzeto iz drame Dogodek v mestu Gogi (Slavko Grum)}