Večina prebivalstva Slovenije smo kristjani. Pridružujejo se nam tudi bratje po očetu Abrahamu, ki verujejo v enega Boga, muslimani. Torej, večina Slovencev je monoteističnih vernikov, zavezanih življenju. Kateremu življenju, poglejmo!?

Še pred kratkim smo bili zavezani pohodu za pravo življenje v naši domovini, in to peš ali na kolesu. A na katerem kolesarskem pohodu smo v tem trenutku? Kje je tvoj brat, ki umira v eni izmed na novo urejenih bolnišničnih oddelkov, sprašuje Bog Kajna. Ne sprašuje, zakaj si Kajn to storil, ker Bog je usmiljen. Neusmiljen pa je covid-19. Na dan privleče vse, kar smo storili v temi. Na svetilnik obeša, kdo sem, za kaj se v življenju zavzemam, katerega Boga molim. Covidu ni mogoče ničesar skriti, respiratorju življenja in smrti.

Zelo hitro tudi sami vidimo iver v očesu svojega brata. Slepi pa smo za bruno v lastnem očesu in pričakujemo, da mimo nas ne bodo rekreativno brez mask hiteli, ne državni, še manj pa verski odgovorni možje. Mislimo, da smo v 30 letih samostojne Slovenije odrasli svobodni ljudje. A dekleta in fantje, ne gre tako hitro. Še Cankar je zapisal, da hodimo okrog upognjeni in nastavljamo hrbet biču. Za svobodo je treba biti odgovoren, pošten in pravičen, to je vzgoja in rast. Ljubezen je odgovornost in izziv za pogumne in zavedne Slovence!

Modreci nas skozi stoletja, tako kot veliki filozof 20. stoletja Emmanuel Levinas, usmerjajo k sreči, a ta je od "jaz k Ti". Levinas, ki je filozof življenja, je na svojih zadnjih predavanjih na pariški Sorboni govoril o smrti. Bil je Jud, ki je izkusil nemško taborišče in doživel poboj svojcev. Doživel je smrt hčerke. Smrt ga je spremljala skozi njegovo filozofsko-antropološko pot. Smrt je odklanjal, saj mu je bila prvenstvena odgovornost do drugega. Zanj je ljubiti pomenilo drugemu reči: "Ti ne boš umrl," in za to vse narediti.

A smrti nimamo v svojih rokah. Bojimo se je, ker ne vemo, kdaj pride. Izkusimo pa jo le prek druga. V teh prazničnih dneh, ko ne moremo na grobove svojih pokojnih, razmišljajmo in pogovarjajmo se o njih. O umrlem, pravi latinski pregovor, se govori le dobro. Zato jim odpustimo, sami bomo s tem lažje živeli.

Maske nam je težko nositi. A kakor je rekel nekdo, dobro, da ne gre za trebušni covid, saj bi s smrdečo plenico še veliko težje tekali naokoli. Nikoli se tudi ne dregnemo ob operacijsko ekipo, ki nas v tradiciji medicine z vso zaščitno opremo tudi po več kot 16 ur operira. Zakaj ne?!

V rimskem cesarstvu so bili prvi kristjani prepoznavni ravno po delih ljubezni do bližnjega. Za kristjana je bližnji Kristus, skrb zanj in skupnost pa ni sklop sladkih besed in don juanskih obljub, ampak konkretno dejanje. Kot pravi Emmanuel Levinas: "Naredim vse, da drugi ne umre!"

V tem času je stisk med nami veliko. Nimamo idej, kako smo lahko sočutni? Pobrskajmo na spletu, poslušajmo informativne novice … Pokličimo ranljivega in se z njim družimo prek spleta, telefona, pomagajmo otrokom in staršem pri učenju, odpravimo se po nakupih v trgovino ali v lekarno ... Ljubezen je iznajdljiva. Tudi Bogu posvečenih, ki so zato med nami, da molijo in pričujejo, da obstaja nekdo drug kot Kajn in nekaj drugega kot zlo. "Kako boš rekel, da ljubiš Boga, ki ga ne vidiš, ko ne ljubiš svojega brata, ki ga vidiš?!" pravi apostol Janez (prim. 1 Jn 4) tudi njim. Si pripravljen umreti kot Kristus na križu za sestro, brata?!

Raziskave tudi pri nas v tem času kažejo, da imajo največ težav z nošenjem mask, s spoštovanjem drugega, ljudje, ki so asocialni. A psihologi jim pravijo, naj ne gledajo omejitev, ampak to, kaj vse lahko dobrega naredimo do 21.00?

To je pohod vernih in ljudi dobre volje za življenje, peš ali s kolesom. Ko smo združeni, smo močni, neustrašni in neumrljivi.

Žal je naša sreča le v služenju, tako zatrjujejo veliki modreci, preroki in Božji Sin Kristus. "Spal sem in sanjal, da je življenje le radost. Zbudil sem se in videl, da je življenje služenje. Služil sem in razumel, da je v služenju veselje", pravi indijski polihistor Tagore.

Lubi Slovenci, zmoremo!