Le komu ne gredo ukrepi na živce?! Toliko mojih znancev se sveto drži navodil. Maske, razdalje, ni druženja, umivanje rok, razkuževanje … Pa zbolimo. Zakaj? Zaradi soseda seveda, ker mu je svet pohod smrti, ukrepi pa so mu adrenalinski podvigi dneva! Ali so res vsa svarila že tedne zaman, saj se družimo kljub vsemu, brez mask brez razdalj? Zaradi ignoriranja desetine med nami posledice nosimo vsi. Podatki potrjujejo: Covid-19 si pridno delimo. Avtobus pobitih najranljivejših je postal manjši. A pregovor pravi, da izguba vsakega starostnika pomeni izgubo knjižnice. Zakaj ne bi smeli uživati v tem življenju, ali ni to svoboda, skrbeti zase, se "fajn" imeti? Je to svoboda, je to res pravo uživanje življenja … Smo srečni kot muhe enodnevnice?

30 let je samostojne demokratične Slovenije. Odraščamo počasi. Smo v najstniški trmasti dobi, napredujemo. Hočemo povedati svoje mnenje, trenutno z loputanjem vrat, odhodom na ulico, kričanjem, metanjem predmetov … Pride trenutek, ko si bomo različno misleči pogledali v oči, si mirno rekli, kaj potrebujemo, da bo v naši demokratični državi življenje spoštovano in kaj zato lahko skupaj naredimo, vsak s svoje strani na svoj način. Ali si ne vsi želimo le isto? Živeti v miru v svobodi?! V odraslosti bomo razumeli, kaj pomeni biti svoboden, kaj pomeni živeti življenje.

Izraelsko ljudstvo je 40 let potovalo skozi puščavo v deželo obljube. Desetletja je šlo skozi mnoge preizkušnje: objokovanja ob babilonskih rekah za polnimi egiptovskimi lonci suženjstva, češčenja zlatih teletov, lakoti, žeji ... kjer pa pod Mojzesovo palico ni manjkalo čudežev. Tudi v preteklem letu jih ni pri nas, drobnih zvezd sočutja in solidarne pomoči. Na koncu so Izraelci le ugledali obljubljeno deželo in si v njej ustvarili bivališča!

Tudi mi nismo vsemogočni gospodarji življenja, nam potrjujejo katastrofalne nesreče naših sosedov: sredi zime ostati brez strehe nad glavo. Koliko srčne pomoči smo jim takoj namenili? Vse, kar smo imeli. Nekateri. Majhni smo ljudje in nemočni pred materjo naravo. Njene zakonitosti so tudi naše, globoko položene v srce!

Za Izraelce ni bilo poti nazaj čez Rdeče morje. Tudi naše življenje teče kot reka naprej. Tudi čez fazo, ko je poln hladilnik središče našega življenja in miza, ki se šibi pod dobrotami, središče naših odnosov, bomo prešli. Tudi luža, v kateri se ogleduje narcis, se bo osušila. Življenjska posvetitev nima nič opraviti s tem, vsi smo ljudje, grešni in sveti, Kajni in Abeli. A v dobrem se lahko spodbujamo! Življenje nas vodi naprej. Marsikoga med nami skozi težke preizkušnje, ko ostanemo brez najdražjih, brez sredstev za preživetje, brez prijateljev, osamljeni, zapuščeni. A ljubezen pozna tisoče poti iznajdljivosti. Nihče ne preživi sam, preživimo in živimo življenje le skupaj. Tako smo narejeni…

Ko nam je vse vzeto, začnemo šele misliti nase, ko se izpraznimo, takrat se zavemo, kaj nam je dragoceno, kako bomo zavarovali svoje življenje in življenje drugega … Zakaj kirurgi z ekipami že stoletje uporabljajo pri operacijah maske, si umivajo in razkužujejo roke? Nespamet ali modrost življenjskih izkušenj?! Takrat, ko iščemo zvezdo v temni noči na nebu, ali še sveti za nas, takrat odrastemo. Nekateri ste že! Potrpežljivo čakate, da vsi pricapljamo. Naša sreča je v sreči Človeka, modrim starejšim je to sveto še kako poznano! Zavarujmo jih v novem letu!
Prvi dan novega leta je svetovni dan miru! Ne kar tako, premišljeno!

Papež Frančišek, ki nas prebuja k občutljivosti za varovanje svojega življenja in življenja bližnjega, za družbo, kjer se bomo počutili doma, je napisal poslanico z naslovom Kultura skrbi. Pravi pa: "Za kristjane prve generacije je bilo značilno, da med njimi nihče ni bil v pomanjkanju. Prizadevali so si, da bi skupnost postala odprt dom za vsake človeške razmere. Brez kulture skrbi ni miru!" Brez miru v srcu ga tudi ni v svetu! Pa zdravo, srečno in blagoslovljeno v novo leto! Tudi v še tako temni noči nas spremlja zvezda repatica! Moč Sonca se že krepi!