Konec je življenja! Toda, šok! Grob je prazen, velika skala odvaljena. Kje je! Jok in krik! Kam si dal mojega Gospoda! Ni ga!

Pandemija in strah smrti! Življenje se je oddaljilo, ritem postavil na glavo! V srcu našega jaza so se sprožila vprašanja: kdo sem, kdo je moj bližnji, s kom živim? Kaj je cilj mojega življenja? Kaj me navdihuje, pretresa? Kam gremo vsi mi? Moj ego in sestrstvo, brastvo so zatrepetali! To je tisti potres, ki zdaj mene stresa na velikonočni dan, kakor je pred 125 leti Ljubljano. Začeti je treba znova! Na veliko noč!

Velika noč pravi, da se življenje ne konča v bolečini, v stiski srca, ki ga preseneti glas: "Marija!" In ta mu odgovori: "Učenik!" Prepoznala je njegov glas, tistega, ki jo ljubi, ki ji je spregovoril na srce, kdo je, kaj je smisel njenega življenja, glas tistega, ki ji daje navdih! "Pojdi, Marija, povej učencem, ki so prestrašeni od smrti zaprti v gornji izbi, živim!"

On živi! O tem govori čudovita ikona bizantinskega ikonopisca. Kristus ne gre v nebesa, ampak se spušča v grob. Tam Adamove otroke prime za zapestje, kjer čuti utrip življenja. Ko življenje vstopi v kraljestvo smrti, živi Kristus, smrti več ni, saj ne more v njej živeti življenje. "Od srca do srca se širi novica, virus upanja," kakor je dejal papeža Frančišek danes ne veliko noč pri nagovoru mestu in svetu. Naj se širi "Mir vam bodi", kakor pravi v pismu Vstali Kristus!

Ta virus naj nas okuži na veliko noč, "pan-upanje", ki se s poslušanjem, sprejemanjem, spoštovanjem in ljubeznijo do drugega širi znotraj sten naše izolacije. Najprej pa v srce: kdo sem, ko iščem v svojem grobu, kaj in koga iščem, kdo je tisti, s katerim živim?! Slišim njegov glas, glas srca?!

Ivo Andrić je rekel: "Reka ne teče, voda teče!" Ne teče čas, ampak naše življenje v večnost!
"Pomlad je učila, kakšno moč ima življenje! Vse bo v redu! Ostanite doma, zaščitite se in okusili boste življenje!" (J. P. Roche, Marec v mestu 2020) Aleluja, to je veselje, veselje srca, ki vidi!