Želela sem se preizkusiti v tistem pravem novinarstvu in odšla na časopis Delo. Spomnim se burnih razprav ob sprejemanju zakona, ki ga je pisal poslanec SDS-a. Toda ko si na začetku svoje poklicne kariere, te zanimajo samo novinarske zgodbe, kako boš uresničil poslanstvo, ki so te ga naučili na fakulteti. Biti pes čuvaj, odkrivati nepravilnosti, pomagati ljudem, ki ne vedo več, na koga bi se obrnili s svojimi težavami, kako ustvarjati boljšo družbo. Vmes se je na Delu zgodila sprememba na vodstvenih položajih, usmeritev časopisa je šla bolj v desno, jaz pa sem sledila svojim sanjam, da bi poročala o notranji politiki. Notranja redakcija je bila zaradi nove uredniške politike, ki je bila bolj naklonjena prvi Janševi vladi, izpraznjena, zato sem dobila priložnost takoj. Deležna sem bila sumljivih pogledov kolegov, ali sem morda desna. Kako jim dopovedati, da sem zgolj končala študij novinarstva in da bi rada samo delala?

Ko sem ugotovila, da lahko s sliko poveš več kot z besedami, je bila odločitev za vrnitev na TV Slovenija lažja. A tudi tam je bila leta 2008 druga vodstvena struktura, vnovič so me sumljivo gledali, v Mladini je bila objavljena kratka vest, da prihajajo trije novinarji kot okrepitev, v pisarni pa sem bila deležna očitkov, da sem Janševa novinarka. Kako jim odgovoriti? S korektnimi prispevki, z občasnimi ekskluzivnimi informacijami in oddajami, kjer sem želela opozoriti na napake, s katerimi bi živeli v boljši družbi. V državi so se menjavale vlade, prvič v zgodovini Slovenije smo imeli predčasne volitve. Menjavale so se tudi odgovorne urednice v Informativnem programu TVS, zaposleni smo izrekali mnenje, trem odgovornim urednicam smo dali pozitivno mnenje. Medtem so Informativni program TVS zapuščali novinarji in novinarke, pogoji za delo so bili slabi, tempo naporen, stres, vklopi v živo, vedno smo bili dosegljivi. Kot dopisnica v Celju, kjer sem nadaljevala svoje delo, sem bila na voljo ves čas, saj sva bila s snemalcem, ki je nepogrešljivi del ekipe, sama za pokrivanje več kot dvajset občin. Spremljala sem okoljsko onesnaženje Celjske kotline, težave občin, izbor trase nove avtoceste, ki bo najdražja v zgodovini Slovenije, in zazvonili so mi vsi alarmi, kot bi rekli v novinarskem žargonu, zakaj je vlada potrdila ravno to različico, ko pa so imeli na izbiro tudi cenejše. Upala sem, da bom s poročanjem lahko kaj spremenila.

Začela sem se zanimati za delavske pravice, dve leti sem bila v vodstvu novinarskega televizijskega sindikata, ko sem leta 2016 na Twitterju zagledala zapis takratnega opozicijskega voditelja, da ste dve moji sodelavki Mojca in Eugenija odsluženi prostitutki (in ne presstitutki, kakor je pozneje politik želel zavesti javnost). Zabolelo je, to je nedopustno in nesprejemljivo, zato sem jima predlagala, da vložita tožbo. Vodstvo hiše se ne strinjalo, se ni odzvalo, zato sva skupaj s tedanjo predsednico novinarskega televizijskega sindikata ponudili denar za pravno pomoč prek sindikata. Na sestankih z vodstvom sem medtem poslušala, da bo v hiši, kakor imenujemo zaposleni javni zavod RTV Slovenija, o pomembnih delavskih temah odločal svet delavcev. Nič drugega mi ne preostalo, kot da sem leta 2017 skupaj z novinarskimi kolegi kandidirala v 15-članski svet delavcev, kjer sem se uvrstila na peto mesto. Po 15 novinarskih letih sem privolila, da postanem predsednica sveta delavcev, čeprav se niti zavedala nisem, v kakšne čevlje sem vstopila.

Zadnjih pet let moj poklicni svet krojijo 14 članov sveta delavcev, ZRTVS-1, zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU), Participacijska pogodba iz leta 2007, sklenjena med takratnim generalnim direktorjem in svetom delavcev, Statut RTV Slovenija, kolektivne pogodbe itd. Spoznavam sodelavce in ni jih samo 140, kolikor jih šteje Informativni program TVS, ampak vsaj še dva tisoč. Ugotovila sem, da imamo kar nekaj zaposlenih pod minimalno plačo, ustavljali so me snemalci, njihovi asistenti, tajnice režije, receptorji, tonski mojstri, montažerji, kurirji in me spraševali, kdaj bodo imeli višjo plačo. Spet druge je zanimalo, zakaj so še vedno honorarni sodelavci ali pa zakaj opravljajo druga dela, kakor jim piše v opisu delovnih nalog, zakaj se jim ne izplačajo nadure. Spoznala sem, da so v orkestru nenehno v strahu, da jih bodo ukinili, zaposleni v skupnih službah pa razočarani, da jih vedno pozabimo, kot na oba regionalna centra, kjer samo štejejo, koliko denarja imajo za svoje delovanje in kako naj se še bolj racionalizirajo. Prek sveta delavcev smo nenehno opozarjali generalnega direktorja, kako misli ukrepati.

Skladno s 25. členom ZRTVS-1 sem kot predstavnica sveta delavcev začela hoditi na seje programskega in nadzornega sveta. Ugotovila sem, da nadzorniki opozarjajo, da imamo previsoke stroške (predvsem na račun stroškov dela) in prenizke prihodke. Razmišljala sem ekonomsko, storitev se draži, dvigni njeno ceno, in ugotovila, da je to poskusila storiti ena nekdanja kulturna ministrica, pa njene različice zakona o RTV niso podprli volivci na referendumu. Odprla sem ZRTVS-1 in ugotovila, da ima pristojnost zvišati RTV-prispevek le vlada, torej politika. S člani sveta delavcev smo šli na sestanke k različnim ministrom in poslancem, kjer smo slišali, kako smo dragoceni, pomembni za državo, za Slovenijo, a denarja nikoli niso dali. Ob obisku češkega javnega radia in slovaške RTV pred leti sem poslušala iste zgodbe. Da oblast ne želi zvišati RTV-prispevka ali pa da jim denar zagotavlja iz vladnega proračuna, pri čemer tudi zahteva, kakšne vsebine morajo za ta denar ponuditi. Po pooblastilu svetnikov sem hodila v državni zbor, kjer sem poslance opozarjala na pomen RTV Slovenija, da ne obstaja samo Informativni program TV Slovenija, čeprav je srce hiše, in da imamo po ZRTVS-1 nalogo zagotavljati še druge vsebine.

Spoznala sem programske svetnike in ob branju ZRTVS-1 ugotovila, da jih – od skupno 29 – 21 imenujejo v državnem zboru, torej politika, le tri pa izvolimo zaposleni. Zamislila sem se. Ugotovila sem, da vse od leta 2005 prek civilne družbe politika kroji usodo te hiše in da se že desetletje v parlamentu bije bitka, katera politična opcija bo imenovala več programskih svetnikov. Ti namreč imenujejo generalnega direktorja, oba programska direktorja (direktorja Radia in Televizije) pa ne moreta postati direktorja, če nimata predhodnega soglasja vsaj 15 programskih svetnikov. Ugotovila sem tudi, da odgovorne urednike po predhodnem izrekanju uredništva na predlog programskih direktorjev imenuje generalni direktor, ki se v programske vsebine ne sme vpletati. Spoznala sem, kako se pripravlja biblija našega dela, to je programsko-produkcijski načrt (PPN), ki ga pripravljajo odgovorna uredništva skupaj s programskima direktorjema in da je veljaven šele, ko zanj glasuje vsaj 15 programskih svetnikov, zato vključuje tudi spisek njihovih želja. Na nadzornem svetu sem poslušala ostre razprave, kako se je treba racionalizirati, v nasprotnem primeru ne bo sprejet finančni načrt. Nadzorniki so naposled sprejeli strategijo razvoja, ki je na predlog generalnega direktorja predvidevala zmanjšanje števila zaposlenih. Vmes so se vrstili poskusi odstavitve odgovorne urednice, direktorice, generalnega direktorja, spodletelo imenovanje nove direktorice, vršilci dolžnosti … V nekem trenutku je imela hiša končno vse tri direktorje s polnimi pooblastili, čeprav eden od direktorjev ni bil po izboru generalnega direktorja, ampak je bila imenovana tista oseba, ki je dobila predhodno soglasje 15 programskih svetnikov.

Ves ta čas sem se izobraževala o delavski participaciji in ekonomski demokraciji. Spoznala sem, da uspešna podjetja vlagajo v svoje zaposlene, si želijo slišati njihovo mnenje, jih vključujejo s svojimi idejami v delovne procese, skrbijo, da se počutijo v službi zaželeno, ker je trenutno najtežje dobiti dobrega delavca, ki je pripaden podjetju. Nekaj pozitivnih izkušenj iz drugih svetov delavcev smo s svetniki skušali prenesti v naše delovno okolje. Ob tem se spomnila, kako so mi govorili, da smo novinarji lahko zamenljivi: "Vsak s ceste je lahko novinar, zato bodite veseli, da imate službo." Mislila sem, da so morda ti časi mimo, zato smo vodstvo nenehno opozarjali na negativno kadrovsko selekcijo, saj so dobri kadri kar naprej odhajali iz hiše (pa ne le novinarji, predvsem tehnični poklici, saj jim drugod nudijo višje plače, ki niso povezane z izobrazbo, ki je potrebna v javnem sektorju).

Prišla je epidemija in svet se je spremenil. V Sloveniji se je zamenjala vlada. Kot svet delavcev smo izražali skrb za zaposlene, kako bodo delali v epidemiji, spremljali novo zakonodajo in opozarjali vodstvo, naj zagotovi sprejemljive delovne pogoje. Vlada je takoj po prevzemu oblasti zamenjala tri nadzornike. Vrhovno sodišče je zato leta 2020 v sodnem sporu, ki ga je sprožil eden od razrešenih nadzornikov, ugotovilo, da je "zagotovljeno močnejše sodno varstvo razrešenih oseb, ki izvajajo nekatere funkcije v javnem sektorju, kadar je to potrebno zaradi varovanja ustavnih in sistemskih zahtev. Tako iz ustavne in zakonske avtonomije javne radiotelevizije, ki vključuje tudi institucionalno in organizacijsko samostojnost, izhaja zahteva pred nezakonitim posegom oblasti v sestavo njenih organov." Razrešeni nadzorniki so se vrnili v nadzorni svet. Vlada je kljub epidemiji predlagala spremembo treh medijskih zakonov, tudi o RTV Slovenija, s katerim bi finančno osiromašila že tako obubožan javni zavod. Kot svet delavcev smo organizirali zbor delavcev, predstavili zaposlenim škodljive spremembe in se skupaj 15. 7. 2020 odpravili pred parlament, kjer smo javnost z drugimi medijskim delavci opozorili na škodljive posledice predlaganih novel zakonov. Na odboru za kulturo sem opozorila, da je zgolj pet dni za javno razpravo premalo, da pa smo pripravljeni na spremembe, saj RTV z zakonom iz leta 2005 vse težje sledi izzivom sodobnega medijskega časa.

Na hiši je sledila redna menjava generalnega direktorja, ali je bila skladna z zakonom, še zdaj presoja sodišče. Novi generalni direktor je razrešil direktorico TV Slovenija, ali je bila razrešitev zakonita, prav tako presoja sodišče, odstopila je odgovorna urednica Informativnega programa TV Slovenija, imenovana je bila nova, ki ni uživala podpore zaposlenih. Novi v. d. direktorja TVS je pripravil PPN za leto 2022, v katerem je predvidel ukinitev številnih nujno potrebnih oddaj oziroma jih premestil na drugi televizijski kanal. Sodelavcem sem rekla, da vsak dober vodja prisluhne zaposlenim, kakor sem slišala na številnih izobraževanjih, zato smo pripravili več strani pripomb na predlagan PPN. Žal posluha ni bilo, oddaje so izginile z zaslonov. Nekaj zaposlenih se je odločilo, da bo dvakrat izpodbijalo volitve v svet delavcev, kjer je sodelovalo rekordno število kandidatov (več kot 50). Na koncu je bila sklenjena sodna poravnava, naš mandat pa se konča septembra letos, ko bodo nove volitve. Vprašanje je, ali bo udeležba zadostna, torej več kot 50-odstotna, da bi bile volitve veljavne. Ob tem sem pomislila, da smo zaposleni sami sebi največji sovražnik.

Pred volitvami sem v državnem zboru aprila letos spregovorila o političnih pritiskih na novinarstvo in našo medijsko hišo. Po državnozborskih volitvah je novinarski sindikat sprožil stavko, ki jo je svet delavcev moralno podprl, pri čemer se kot svet delavcev držimo zakonske določbe, da se moramo vzdržati kakršnih koli oblik sindikalnega boja. Preostala dva reprezentativna sindikata, ki zastopata tehnične in kulturno-umetniške poklice, stavke nista napovedala. V parlament sta tako koalicija kot opozicija vložili spremembe ZRTVS-1. O opozicijskih spremembah je svet delavcev sprejel sklep, da pomenijo grob poseg v finančni položaj javnega servisa in lahko vodijo v finančni zlom. O koalicijskih pa, da pozdravljamo umik neposrednega vpliva politike in povečanje delavske participacije. Svet delavcev je tudi predlagal, da se delavska participacija uskladi z ZSDU-jem ter da se zagotovita večja uredniška in institucionalna avtonomija pri imenovanju odgovornih urednikov. Povsem prezrt pa je ostal naš finančni položaj, zato smo predlagali tudi spremembo financiranja, saj je RTV-prispevek že 10 let nespremenjen in znaša 12,75 evra. Menimo, da bi se moral RTV-prispevek povišati in se vsako leto uskladiti z inflacijo in z rastjo življenjskih stroškov. O načinu sprejemanja zakona so med člani sveta delavcev različna mnenja. Moje je takšno kot leta 2020, da bi morala biti o tako pomembnem zakonu javna razprava, slišati bi morali čim več mnenj, da bi javnost sprejela zakon kot svoj, saj smo vendarle odgovorni javnosti. Večina članov sveta delavcev meni, da je treba zaustaviti razgradnjo Informativnega programa TV Slovenija, tudi če ne bo javne razprave. Od februarja letos na nadzornem svetu, kamor sem bila izvoljena kot predstavnica zaposlenih, skladno s svojimi pristojnostmi izražam zaskrbljenost nad razmerami. Svet delavcev pa je generalnega direktorja zaradi nastalih razmer pozval k odstopu, ki ga je zavrnil.

Medtem so programski svetniki v teh dneh izrekli predhodno soglasje k imenovanju direktorja Televizije. 17 glasov je dobil nekdanji prvi vladni piarovec, ki je bil uradni glasnik politične opcije, ki je napovedala vojno z mediji in je pozivala k neplačevanju RTV-prispevka. Ob tem pomislim na dvoličnost politike, ki tako rada obsoja prehode novinarjev v politiko. Hkrati pa se sprašujem, ali je politika po tridesetih letih samostojne države RTV pripravljena prepustiti javnosti in zaposlenim pustiti, da bodo delali profesionalno, ali pa si bo vendarle tudi s spremembo zakona pustila priprta vrata za vplivanje na največjo medijsko ustanovo pri nas.