Pogačar se je v soboto veselil sedmega spomenika (največ med aktivnimi kolesarji) in prvega v mavrični majici. Foto: AP
Pogačar se je v soboto veselil sedmega spomenika (največ med aktivnimi kolesarji) in prvega v mavrični majici. Foto: AP

No, seveda je Tadej Pogačar na posameznih etapah utrpel kakšen poraz, ki ga ni pričakoval, ali pa ga je vsaj malce spravil s tira, to je bila (domnevno) prva etapa na Giru, kjer ga je v sprintu trojice presenetil Jhonatan Narvaez, gotovo pa vsaj še 11. etapa na Touru, kjer se je že odlepil od Jonasa Vingegaarda, si nabral več kot pol minute prednosti, a ga je Danec ujel in nato (dokaj netipično) tudi premagal v sprinterskem obračunu.

SOS-odmev po koncu kolesarske sezone

163 Unikatna sezona za Pogačarja, ki že išče nove cilje
Sorodna novica Mavrična pika na i sanjski sezoni: Pogačar nepremagan v Lombardiji

V osupljivi sezoni je podrl številne rekorde, ki smo jih že večkrat omenili na naših straneh in podkastu SOS-odmev. Morda le še dve stvari, ki jih še nisem omenil. Letos je dobil 25 dirk, s čimer je izenačil največjo vsoto v tem stoletju, Alessandro Petacchi jih je toliko zbral leta 2005. V istem obdobju smo videli 11 sezon, v katerih so kolesarji zbrali vsaj 20 zmag, deset so jih spisali sprinterji, enajsto pa edina izjema − Tadej Pogačar.

Druga zadeva pa je vrsta zmage, najboljši kolesar na svetu ima v članski konkurenci 88 zmag, od tega kar 66 v svetovni (torej najvišji) seriji. To je točno toliko, kot jih imajo skupaj Remco Evenepoel, Jonas Vingegaard in Mathieu van der Poel, kar je naravnost fascinanten podatek. Oziroma, samo letos je v svetovni seriji zbral več zmag, kot jih je omenjena trojica v celotni karieri. Analiza velike šesterice pokaže, da sta oba Slovenca razred zase, saj so samo še številke Primoža Rogliča na Pogačarjevi ravni.

Velika šesterica, število zmag

KolesarVse zmageV svetovni seriji
Tadej Pogačar8866
Primož Roglič8863
Wout van Aert4928
Remco Evenepoel5923
Jonas Vingegaard3622
Mathieu van der Poel5021

Pogačarjeva prevlada v letu 2024 se je napovedovala že v Kataloniji, kjer je bilo čutiti, da so gorske etape najboljša priprava za osrednji del sezone, prvič sta namreč njegov program sestavljala dve tritedenski dirki. Suveren je bil tudi na Dirki po Italiji, a vse je bilo nekako še mogoče razložiti z mankom ustrezne konkurence.

Sorodna novica "Srečen zaradi nove zmage na Lombardiji in ker je konec sezone"

Na Dirki po Franciji je bilo vse drugače. Dobro, trojica izzivalcev je v Baskiji utrpela padec in ni imela idealnih priprav, a Gorenjski volk je imel za seboj breme italijanske pentlje. Misija je vseeno uspela, s čimer je po več kot četrt stoletja postal prvi, ki je združil Tour in Giro.

A največji izziv je šele prihajal − lov na mavrično majico, o kateri je vedno govoril navdušeno kot otrok, ki pride v slaščičarno s polnimi policami, on pa je zazrt samo v pinato rainbow cake. Morda je malce spregledano dejstvo, da je svetovno prvenstvo edina dirka, ki se je je v času profesionalne kariere udeležil prav vsako leto, tokrat pa je tej reprezentančni akciji prvič popolnoma podredil priprave. Odločilni napad, ki ga je sprožil več kot sto kilometrov pred ciljem, je bil v očeh največjih tekmecev razumljen kot neumnost, napaka in samomor. Na koncu pa prešeren nasmeh in izpolnitev sanj (in otroški ugriz v torto).

Kot da je s tem dokončno vsem v glavo vbil, da nastopa v drugi kategoriji in je edino resno vprašanje, koliko kilometrov bo na naslednji dirki sam vozil v ospredju. Natančna odgovora sta bila 37,8 km (Emilija) in 48,4 km (Lombardija). Ni čudno, da je zadnji soboti precej reakcij šlo v smer "dolgčas; ubijanje kolesarstva in doping."

Sorodna novica Pogačar zanikal dopinška namigovanja: Nisem tako neumen, da bi tvegal zdravje!

Doping je beseda oziroma vprašanje, ki jo je deležen prav vsak zmagovalec Dirke po Franciji. Grehi očetov, bi najbrž zapisal Henrik Ibsen. Številni predhodniki so bili namazani z marsikatero žavbo, ničkolikokrat smo slišali zgodbo o očiščenju in novem začetku. In kolikokrat smo bili potem presenečeni in razočarani. Pogačar se je z besedo doping prvič intenzivno srečal na Touru 2021, ko je v deževni rapsodiji neposredne tekmece potolkel za tri minute, nato pa se znašel pod manjšim plazom vprašanj o dopingu, na katera se je na trenutke nemočno odzval z vprašanjem: "Ne vem, kaj naj še storim, da dokažem svojo nedolžnost."

Nič ni mogel storiti. Morda je iz te perspektive prihod in vzpon Vingegaarda za Pogačarjevo podobo deloval pozitivno. Meteorski vzpon nekdanjega delavca v ribogojnici je namreč pokazal, da je Pogačar le človek, premagljiv kolesar, ki mora marsikaj storiti, če se želi vrniti na vrh. Marsikaj je res storil, menjava trenerja se zdaj zdi kot poteza, ki je odklenila stopnje, za katere nismo vedeli, da obstajajo. A poudariti velja še nekaj, po Dirki po Franciji 2020 smo vsi v en glas opozarjali, da Toura "iz zasede" ne bo nikoli več dobil. UAE je v naslednjih letih postopoma rastel, tako v opremi kot kakovostnih kolesarjih, ki so danes kot uigran stroj sposobni kontrolirati tako etape iz tedna v teden kot najbolj zahtevne enodnevne dirke. Morda je v kolesarstvu najbolj izrabljena fraza o ekipnem športu, a brez pomoči ekipe nikakor ne moreš razviti vseh svojih potencialov. Pogačar je imel letos skoraj idealno podporo.

Sorodna novica Evenepoel: Če kdo, potem lahko jaz izzovem Pogačarja

In zdaj pridemo še do dolgčasa oziroma ubijanja kolesarstva. Po eni strani lahko razumem kritike, ki so z napadom uro pred koncem oropani napetosti in nepredvidljivosti, a to ni problem le Pogačarja, tudi van der Poel je svoja letošnja spomenika dobil na enak način.

Kolesarstva nisem spremljal v času Eddyja Merckxa, za katerega se vsaj v tem trenutku zdi, da je ultimativna meja Pogačarjevega lova na večnost. Sem pa spremljal dominantne sezone sprinterja Usaina Bolta, plavalca Michaela Phelpsa, golfista Tigerja Woodsa, pa mojstrov teniškega loparja Rogerja Federerja, Rafaela Nadala in Novaka Đokovića, ki so vsi v nekem obdobju popolnoma prevladovali nad drugimi, pa še bi se lahko spomnil kakega primera. Vsaj iz prizme spomina nimam v glavi toliko debat o dolgčasu in enoličnosti, kot pa besed izjemnosti, enkratnosti in zgodovinskosti določenega trenutka.

Vsaka prevlada se enkrat konča, tudi Pogačarjeva se bo. Spomnite se le lanskega zgodovinskega hat-tricka Visme, ki je letos edina ekipa svetovne serije, ki se niti na enem spomeniku ni uvrstila v prvo deseterico. Vprašanje, ali bomo kmalu videli še kakšno podobno sezono, ko bo en kolesar hkrati prevladoval tako na tritedenskih dirkah kot enodnevnih klasikah. Ravno zato velja še enkrat podčrtati te zgodovinske presežke in jih ceniti.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.