V Sloveniji je precej kolesarskih navdušencev, ki so prejšnja leta spremljali "zgolj" tuje junake, ki so se podili po Franciji, Italiji in Španiji ter lovili najodmevnejške dosežke. S Tadejem Valjavcem in Janijem Brajkovičem so dobili prva kolesarja, ki sta se bila sposobna v skupni razvrstitvi uvrščati v najboljšo deseterico, a korak do boja za končno zmago je bil še vedno neznano dolg.

Sorodna novica V kolesarstvu vladajo avstralsko-angleški lobiji

Odgovor na prvo slovensko zmago je dal Primož Roglič. Zaradi specifične športne kariere, ki jo je začel kot smučarski skakalec in kratki učni dobi kolesarja, nihče natančno ni vedel, kakšen je njegov potencial. Testi, ki jih je ob prehodu v kolesarstvo opravil Radoje Milić, so sicer kazali, da je sposoben vožnje z najboljšimi kolesarji na svetu, a eno je (teoretična) sposobnost, drugo pa realnost na cesti, ki ji je manjkalo precej učnih ur.

Leto 2017 je dalo odgovor, da potencial lahko spremeni v material. Dobil je kraljevsko etapo na Touru, na svetovnem prvenstvu pa se je v kronometru ozaljšal s srebrom. Ko temu dodamo še vzdržljivost in hitro sposobnost regeneracije, dobimo idealno kombinacijo tekmovalca, ki lahko na tritedenskih dirkah napada sam vrh.

V naslednjih dveh grand tourih se je bolj ali manj odkrito spogledoval z zmago, na lanskem Touru je bil četrti, na letošnjem Giru pa tretji. Na dirki je odšel z različnim izhodiščem, v Franciji je štartal iz druge vrste favoritov in čakal, da se morda kaj zalomi v Skyju, ki je bil zadnje desetletje na francoski pentlji skoraj nepremagljiv. Letos se je na Giru podal v vlogi prvega favorita že od samega začetka.

Ena njegovih največjih odlik je hitra sposobnost učenja, le redko je namreč ponavljal napake. To velja od osnovnih lekcij samega pozicioniranja, vožnje v glavnini, kdaj napasti ... Veliko lekcij je prejel tudi v zadnjih dveh letih, na Touru predvsem o vožnji na čas, na Giru pa o prehrani. V Sloveniji je bila njegova ekipa Jumbo Visma precej kritizirana, a Nizozemci so znali odgovoriti na pomembna vprašanja, kot je brez dvoma vložek v kronometrsko opremo in iskanje ustreznih pomočnikov. Na letošnji Vuelti se je vse sestavilo v pravi mozaik, kar pa ne pomeni, da ni bilo veliko nepredvidljivosti v podobi padcev ali vetrne lekcije.

Na Vuelti se je znebil še zadnjih očitkov (predvsem iz tujine), da slovi kot kolesar, ki v zadnjem tednu tritedenskih pogosto zataji, hkrati pa zaradi najrazličnejših (še tako banalnih) vzrokov (spuščen bazen, toča, veter) dobil potrditev, da en sam nepredvidljiv dogodek lahko podre tritedensko garanje. Že nekaj časa ima kot enega večjih načrtov izbran Tour 2020, kamor se lahko poda z najboljšo možno popotnico – dokazom, da lahko dobi tritedenski pekel.

In seveda nikakor ne morem mimo Tadeja Pogačarja, ki je s tremi etapnimi zmagami, zmagovalnim odrom in belo majico prepričal še zadnje nejeverne tomaže, da je neverjetno nadarjen kolesar. Vsaka od njegovih etapnih zmag je bila prava poslastica, za katero je težko najti ustrezne besede. Nadarjenost, inteligentnost, razumevanje situacije in pogum so prve asociacije. V Andori je izkoristil slabo komunikacijo Movistarja, v 13. etapi je sprejel džentelmensko gesto Rogliča, v predzadnji etapi pa je vse opravil sam. Še dan prej je napovedal napad in ga nato udejanjil na predzadnjem klancu in nato v solovožnji vztrajal do cilja. Napad tako daleč pred ciljem je bil izrazito tvegan, a pogled na Lopeza tik pred napadom je pričal o preudarjenosti in načrtovanosti. Mali genij.

Mimogrede, slovensko kolesarstvo je v zadnjih dveh letih na svetovni seriji zbralo največ zmag na etapnih dirkah.

Slovenija je postala 20. država z zmago na tritedenski dirki, sijajne predstave slovenskih kolesarjev pa z navdušenjem odstrinjajo pričakovanja pred novo sezono. Še prej pa seveda svetovno prvenstvo, ki se že konec tega tedna začenja v Združenem kraljestvu. Kronometer bo na sporedu 25. septembra.

Če se je Roglič v prvi karieri spuščal po skakalnicah, se zdaj ves čas vzpenja, tako po (nehumanih) klancih kot dosežkih slovenskega in svetovnega kolesarstva. Ne, ni še na vrhu in tega se najbolj zaveda tudi sam.