Da bo City prvak, je bilo sicer jasno že ob koncu lanskega leta, ko je nanizal neverjetnih 18 zaporednih zmag. Na prvih 20 tekmah je oddal le dve točki, s čimer si je pred prvim zasledovalcem nabral neverjetnih 15 točk prednosti, ki jih je varno in brez težav ubranil v drugi polovici prvenstva.

Trener Pep Guardiola se je po lanski krstni sezoni na klopi sinjemodrih, ko je sploh prvič v karieri ostal brez ene lovorike, naposlušal kritik. V prvi vrsti, da s slogom, ki temelji na posesti, posesti in posesti, v tako agresivni ligi nima možnosti za uspeh. Če je imel nekoč v tej ligi nekaj veljave tudi slog, se je v zadnjem obdobju bolj ali manj razmahnil pragmatizem. "Treba bo delati prekrške in manj podajati," je bil kratek povzetek strokovnjakov.

Španski strateg se ni menil in je nadaljeval s svojo filozofijo. Tako kot se je ob prihodu na Otok praktično brez enega samega treninga odločil, da prečrta prvega (in hkrati reprezentančnega) vratarja Joea Harta, je že med sezono spoznal, da njegova zamenjava Claudio Bravo vendarle ni tisto, kar zahteva od svoje številke 1. To je ob branjenju mreže tudi pomoč pri začetni kreaciji igre. Guardiola ni vztrajal pri svoji prvi izbiri (da bi lahko nekoč rekel "vidite in vendarle sem imel prav"), ampak je takoj poiskal naslednjega vratarja, ki bi lahko pomenil nepogrešljivi kos velike sestavljanke. Kljub nekaterim slabšim tekmam je v Edersonu dobil prav takega čuvaja mreže.

Lani ga je najbolj ujezila obramba, ki je v prvenstvu prejela 39 zadetkov, svojo ranljivost pa je najbrž še najbolj pokazala v Ligi prvakov, kjer je hitri Monaco izkoristil vsako razpoko. Izkušeni branilci (Gael Clichy, Aleksandar Kolarov, Bacary Sagna in Pablo Zabaleta), ki so vsi po vrsti že dočakali 30 let, so se morali posloviti, nadomestila pa jih je mlada in sveža kri (Kyle Walker, Danilo, Benjamin Mendy). Osvežena zadnja linija je imela več energije za akcije bližje nasprotnemu golu (in hkrati hitremu vračanju v obrambo), kar je tudi omogočalo razcvet igralcev v sredini igrišča.

V prvi vrsti je treba izpostaviti Kevina De Bruyna (ob Mohamedu Salahu prvi favorit, da pobere individualne nagrade), ki je bil pravo vezivo celotne ekipe. Ko je bilo treba, je potegnil, naredil potezo več in skrbel, da se je motor vrtel na visokih obratih. V prvenstvu pravzaprav nikoli ni bil res izzvan. Zelo opazen napredek sta naredila Raheem Sterling in Leroy Sane, ki sta v igro vnašala dodatno dimenzijo. Čeprav se o Sergiu Agüeru že dolgo šušlja kot o odvečnem kosu sestavljanke, je Argentinec s svojo zanesljivostjo in učinkovitostjo vedno znova kazal svojo vrednost. Še kako se je poznala njegova odsotnost v četrtfinalu Lige prvakov, kjer je zaradi poškodbe igral le dobrih 20 minut na povratni tekmi, ko je bilo za City pravzaprav že vse izgubljeno.

Prav Liverpool je pokazal na nekaj pomanjkljivosti, ki jih bo Guardiola skušal popraviti pred novo sezono. City je letos izgubil vsega sedemkrat (če pozabimo na nepomembni tekmi v Ligi prvakov proti Šahtarju in Baslu, ko je bilo vse že odločeno, lahko to številko zmanjšamo tudi na pet), kar tri od teh porazov je zakuhal prav Liverpool.

Opomba: Prvih šest vrstic prinaša absolutno število (točk, golov ...; upoštevati je treba tudi, da letošnja sezona še ni končana, do konca je še pet krogov, zato bo zadnji stolpec na koncu še nekoliko obogaten). Zadnje tri vrstice pa je povprečje na tekmo. Vir zadnjih treh vrstic je whoscored.com.

Letošnji napredek (2018) je v primerjavi s prvo Guardiolovo sezono (2017) in zadnjo Pellegrinijevo (2016) več kot očiten. Pri tem ogromno vlogo igra moč denarja. Pep Guardiola ima neznansko srečo, da je bil kot bogat princ rojen v kraljevo družino. Ogromen delež svoje kariere je prebrcal v Barceloni, vključno z mladinsko šolo. Kot novinec v trenerskem poslu je zadel loto - svoj debi v članski konkurenci je dočakal pri ekipi, ki je imela nemalo igralcev najvišjega formata, na čelu z najdragocenejšim draguljem Lionelom Messijem. Sanjsko izhodišče mu je omogočilo, da je nove izzive našel v klubih s skoraj neusahljivim virom (Bayern in City).

Izhodišče je običajno znal unovčiti in svojo filozofijo prenesti na igrišče. Kljub neuspehom je verjel v svoj prav. Današnji kritiki mu vedno očitajo ravno finančno pipico, a če podrobno pogledamo njegove nakupe na Otoku, nikoli ni kupoval tistih najbolj izpostavljenih igralcev, za katere bi bilo treba plačati več kot sto milijonov evrov. Kupoval je tiste, za katere je verjel, da se bodo vklopili v njegov sistem. In običajno so se.

Naslednji mesec bo minilo desetletje, ko je postal trener Barcelone. Desetletje, v katerem je v treh ligah osvojil kar 23 lovorik (pri čemer je eno sezono "počival"). Če bi se jutri poslovil in zadihal nestresno življenje, bi lahko govorili o enem največjih trenerjev. S svojim delom si je tudi v prihodnosti (v kateri koli sredini bo že ustvarjal) zagotovil odlične pogoje in angažmaje. A ravno zaradi dokazanih uspehov bi ga enkrat rad videl v kakšnem manjšem klubu, rad bi ga videl v vlogi outsiderja. Rad bi ga videl, kako bi svoje ideje razvijal in prilagajal v nekem "newcastlu". A zdaj je gospodar nekega drugega gradu. Zasluženo.