Že res, da nihče ni pričakoval, da se bo slovenski končni izkupiček medalj približal tistemu v Sočiju. Zimske olimpijske igre leta 2014 so bile res nekaj posebnega – osem medalj je bil namreč presežek svoje vrste, saj je prekašal vsoto vseh zimskih medalj v zgodovini samostojne države skupaj (sedem medalj v obdobju 1992–2010). Manjkale so tudi preostale vrhunske uvrstitve, kar potrjuje tudi statistika.

Svetovni pokal je dokaj realen indikator. Slovenski športniki so na tej sceni do olimpijskih iger na oder za zmagovalce stopili 11-krat, kar je v primerjavi z zimo izpred štirih sezon le slaba tretjina. Za piko na i je manjkala Ilka Štuhec, ki je bila ne nazadnje lani sploh edina tekmovalka, ki je v sezoni svetovnih prvenstev osvojila medaljo.

Srebro Jakova Faka in bron Žana Koširja sta torej spoštovanja vreden uspeh. Za hip se pomudimo med športniki, ki so imeli vsaj potencialno možnost za osvojitev medalje. Ti bi torej za odličje, ki so si ga nedvomno želeli, potrebovali svoj nastop sezone, hkrati pa bi morali računati še na poljub sreče pri nastopih favoritov za medalje. Poleg obeh dobitnikov medalje gre na tem mestu pohvaliti le še alpskega smučarja Žana Kranjca, ki je dosegel svoj maksimum na veleslalomu. Pred njim so olimpijski nastop končali le najboljši veleslalomisti sezone na čelu z Marcelom Hirscherjem. Tisti poljub sreče bi se lahko manifestiral v podobi odstopa katerega od favoritov ... To se je ne nazadnje nezlomljivemu Hirscherju pripetilo v slalomu.

Preostali slovenski alpski smučarji so zaostali za svojimi sposobnostmi. Seveda, če za hip pozabimo na specifično alpsko kombinacijo, ki leži na smrtni postelji in zaradi majhnega števila tekem sploh nima možnosti za realne primerjave. Boštjan Kline je daleč od lanske forme, ko se je veselil prve zmage, močna ekipa veleslalomistk pa na tekmi sezone ni zmogla višje od 14. mesta.

Med petimi najboljšimi najdemo še smučarje skakalce na ekipni tekmi, a ti so bili daleč od medalje, ta jim je ušla za več kot 100 točk. Glede na potek sezone to ni bilo nikakršno presenečenje. Medalja na svetovnem prvenstvu v poletih je morda dajala lažne upe, smučarski poleti niso zaman izrazito specifična disciplina (ki je pisana na krila slovenskih orlov). Ekipne tekme v svetovnem pokalu so bile zgovorne, saj je Slovenija za stopničkami v povprečju zaostala za več kot 70 točk.

Skakalci so brez dvoma manjše razočaranje teh olimpijskih iger. A ne na podlagi te sezone. Zmagi Jerneja Damjana in Anžeta Semeniča sta potekali v specifičnih okoliščinah in sta bolj kot ne zakrili težave v izbrani vrsti. Prvotna A-reprezentanca, za katero skrbi Goran Janus, se je dobesedno prepolovila, iz te ekipe je najbolj konstantno skakal Peter Prevc, a letos enostavno ni mogel sestaviti tekme z dvema presežkoma. Smučarski skoki so v Sloveniji po organizacijski plati (številne naprave, izobraževanje) vrhunski šport, zategadelj mora biti še druga zaporedna sezona s korakom nazaj alarm za spremembe.

Navdušili pa so nekateri drugi športniki, ki po svojih sposobnostih niso imeli možnosti za odličje, a so se približali svojemu maksimumu. Med temi sta na prvem mestu gotovo tekačici Anamarija Lampič in Alenka Čebašek, ki sta ekipni šprint končali na šestem mestu, Lampičeva je bila v šprintu sedma, Čebaškova pa na deset kilometrov 12.

Simpatije so spet želi hokejisti, ki so podobno kot v Sočiju na kolena spravili dve ekipi, tokrat je bil ta par po imenih še bolj zveneč (ZDA in Slovaška). Odličen vtis je skalil zadnji dan - poraz proti Norveški in dopinški primer Žige Jegliča. Nepotrebna neumnost, je najkrajši možni opis, ki je pustil več kot grenek priokus. In hkrati vnovičen strah s pogledom v prihodnost. Sedmo mesto v Sočiju ni prineslo prav nobenega impulza pri organizaciji zveze in lepotnih popravkov minimalistične infrastrukture.

Hočeš nočeš, medalje so glavni barometer uspeha. In igre v Pjongčangu so bile za slovenski šport uspešne. S precej opozorili za napredek, ki jih zgolj zaradi dveh medalj ne bi smeli zbrcati pod preprogo.

P. S. Besede v komentarju po Sočiju so se uresničile. Kratek čas smo bili priča veselju in trepljanju po ramenih, sistemskega vlaganja v napredek pa praktično ni bilo. Ko sta se Fak in Košir znašla v hudih težav, na poti rešitve nista imela veliko pomoči.